MetaPHoDcast Zapisi 25: Žiga Malek, okoljski znanstvenik

Dr. ŽIGA MALEK je podoktorski raziskovalec v skupini za Okoljsko Geografijo Fakultete za znanosti o zemlji in življenju na Vrije Universiteit Amsterdam na Nizozemskem. Po diplomi iz krajinske...

Dr. ŽIGA MALEK je podoktorski raziskovalec v skupini za Okoljsko Geografijo Fakultete za znanosti o zemlji in življenju na Vrije Universiteit Amsterdam na Nizozemskem. Po diplomi iz krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani je delal kot raziskovalec na International Institute for Applied Systems Analysis v Avstriji. Leta 2015 je doktoriral iz modeliranja sprememb rabe in pokrovnosti tal v prihodnosti na Fakulteti za znanosti o zemlji, geografijo in astronomijo Univerze na Dunaju. V svojem delu raziskuje morebitne spremembe rabe in pokrovnosti zemeljskega površja v preteklosti in prihodnosti ter njihove morebitne posledice za okolje.

Žiga Malek na zagovoru doktorata (foto: osebni arhiv)

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Že proti koncu študija v Ljubljani sem želel nadaljevati kot raziskovalec in se želel preizkusiti v tujini. Nekaj mesecev po diplomi sem dobil priložnost, da postanem raziskovalec na mednarodnem institutu IIASA (International Institute for Applied Systems Analysis) blizu Dunaja v Avstriji. Tam sem se ukvarjal z modeliranjem morebitnih sprememb rabe in pokrovnosti tal (land use and land cover change) v evropskih gorskih območjih ter posledicami teh sprememb za tveganja pred poplavami in plazovi.

Dva tedna po zagovoru doktorata na Univerzi na Dunaju sem se prijavil na razpis za podoktorskega raziskovalca na Fakulteti za znanosti o zemlji in življenju (Faculty of Earth and Life Sciences) na Vrije Universiteit v Amsterdamu. Mesto raziskovalca je bilo razpisano za točno moje področje, torej analiziranje sprememb rabe in pokrovnosti tal. Na delovno mesto sem se prijavil tudi zato, da bi lahko raziskoval na širšem območju – iz raziskovanja na regionalni stopnji mi je bilo tako omogočeno delati na merilu celin. Poleg tega tu sodelujem s prof. Petrom Verburgom, avtorjem številnih statističnih in simulacijskih metod, na katere sem naletel že med doktorsko raziskavo. Nadaljevati raziskovanje na Vrije Universiteit je bil tako logičen naslednji korak in tudi ena izmed skritih želja. Podobnih oddelkov, ki se osredotočajo na spremembe rabe in pokrovnosti tal in njihove posledice, na tako visoki ravni namreč ni veliko. Prav tako sem že med doktorskim študijem deloval kot gostujoči raziskovalec na Universiteit Twente v Enschedeju na Nizozemskem, kjer sem se seznanil z nekaterimi sedanjimi sodelavci in tukajšnjim načinom dela, ki mi zelo ustreza.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Ljudje že od nekdaj spreminjamo zemljino površje glede na naše potrebe, odvisne od števila prebivalcev in trenutnih družbeno-gospodarskih razmer. Izraz pokrovnost tal opisuje stanje zemeljskega površja, ki je lahko pokrito z gozdovi, kmetijskimi površinami, puščavami, mokrišči, mesti … Raba tal po drugi strani pa opisuje, kako zemeljsko površje uporabljamo – kar iz satelita izgleda kot gozd, na primer, je lahko naravni gozd ali pa plantaža dreves, kmetijsko zemljišče pa so lahko polja riža ali pa sadovnjaki. Spremembe rabe in pokrovnosti tal so raznolike: od požiganja in krčenja gozdov, širjenja poljedelstva in živinoreje, rudarjenja in industrije do rasti mest.

Ljudje smo tako neposredno spremenili že večino kopenskih ekosistemov, pri čemer največji delež lahko pripišemo prav poljedelstvu in živinoreji. Posledice teh sprememb so še bolj raznolike: degradacija tal, izraba in onesnaženje vodnih virov, degradacija in uničenje ekosistemov, večja tveganja zaradi plazov, poplav in ostalih naravnih nesreč …

Včasih gredo ti procesi tudi v drugo smer, pri čemer je tudi Slovenija zanimivo območje za raziskovanje. Območje Slovenije je imelo pred 200 leti polovico manj gozdov kot danes, po drugi strani smo bili v istem času priča naglem širjenju naselij in infrastrukture. Preučevanje procesov, posledic in gonilnih sil sprememb rabe in pokrovnosti tal je v tudi Sloveniji zelo pomembna tema ter je pogosto tudi omenjeno v medijih, čeprav ne s tem izrazom. Tako se ob vsaki poplavi sprašujemo, zakaj s(m)o dopustili širitev naselij na poplavne ravnice. Ob gradnji novih cest pa na primer pridemo do konfliktnih situacij, ko cesta poseže na kmetijska zemljišča. Da se lahko bolje pripravimo na morebitne neželene posledice teh sprememb – oz. načrtujemo želene posledice – je potrebno opazovati spremembe zemeljskega površja ter raziskovati, kako bi lahko izgledala prihodnost.

Slovenija je majhna in ti procesi potekajo na relativno majhnem prostorskem obsegu, poleg tega imamo tradicijo prostorskega načrtovanja, upravljanja gozdov in zavarovanih območij. Pri svojem delu se srečujem s procesi, ki potekajo na precej večjem prostorskem obsegu, so težko obvladljivi in imajo lahko globalne posledice.

Trenutno se tako ukvarjam s prihodnostjo kmetijske proizvodnje na območju Sredozemlja. To je območje, ki ima največjo rast prebivalstva na svetu in največjo odvisnost od uvoza hrane, hkrati pa je pričakovati, da ga bodo klimatske spremembe najbolj prizadele.

Vse to se lahko izrazi na zmanjšani zmožnosti sredozemskih držav za oskrbo prebivalcev s hrano. Trenutno lahko zelo dobro opazujemo, kakšne so posledice pomanjkanja hrane oz. zvišanje cen le-te. Na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki smo bili tako priča t.i. arabski pomladi, ki se je začela po nenadnih visokih cenah hrane – cene hrane v tej regiji nihajo bolj kot drugod, saj je regija močno odvisna od uvoza in v nasprotju z Evropo nima enotne kmetijske politike, enakovrednega dostopa do trga, subvencij, posojil in tehnologij, prav tako pa so na tem območju pogoste katastrofalne suše. Poleg tega je Sredozemlje območje večtisočletne poselitve in kmetijstva, zato je pomemben del tal že degradiran.

Klimatske spremembe, širjenje puščav ter čezmerna paša in poljedelstvo, so povzročile, da v delu Sredozemlja danes ne dosegajo ustreznih donosov poljščin oz. so tla neprimerna za konvencionalno kmetijstvo. Območje je tudi močno politično destabilizirano – na tisoče beguncev iz tega območja je prišlo v Evropo, pri čemer so prečkali tudi Slovenijo. Odhod tako velikega števila prebivalstva in destabilizacija dveh držav v regiji (Libija in Sirija) posledično pomeni še manjšo proizvodnjo hrane v regiji, s tem pa tudi manjšo možnost za stabilizacijo regije.

Sirija, na primer, je bila pred vojno med največjimi pridelovalkami oljk in oljčnega olja v Sredozemlju ter pomembna pridelovalka žitaric in sadja. Brez študij, kako (in kje) se bosta razvijala poljedelstvo in živinoreja, je nemogoče načrtovati trajnostno in zanesljivo pridelavo hrane ter rabo naravnih virov (v tem primeru predvsem vode). To pomeni, da se ne moremo ustrezno odzivati na morebitne krize, ne v kmetijstvu in prehrani ne v politiki in gospodarstvu.

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Prispevek lahko razdelim na tri dele. Prvič, danes s sateliti spremljamo celotno zemljino površje, poleg tega se raven statističnih podatkov izboljšuje. Tako že precej dobro vemo, kje na zemlji imamo kmetijske površine, kje gozdove in kje mesta. Ne vemo pa, kakšna je intenzivnost rabe teh površin. Intenzivna zemljišča praviloma omogočajo več pridelka, seveda pa potrebujejo več namakanja, gnojil, pesticidov, imajo večji vpliv na okolje ter potrebujejo večja vlaganja (npr. v namakalno infrastrukturo ali mehanizacijo). S pomočjo združevanja različnih satelitskih in statističnih podatkov (npr. podatki državnih kmetijskih, gozdarskih in okoljskih ministrstev) sam poskušam odkriti, kako se posamezna kmetijska zemljišča, gozdovi, ipd. uporabljajo, intenzivno ali ekstenzivno. Teh podatkov ne moramo dobiti le s satelitskimi posnetki.

Drugič, na Zemlji je veliko območij, kjer imamo na istem prostoru ob istem času tako poljedelstvo, živinorejo in gozdarske dejavnosti (t.i. multifunkcionalni mozaiki). Lep primer so španske Dehese in portugalski Montadi. Na teh območjih se živali pasejo pod krošnjami dreves, hkrati pa vmes rastejo še žita. Ta zemljišča imajo ne le izredno kulturno in turistično vrednost, ampak tudi veliko prispevajo h končni proizvodnji – ponavadi na bolj sonaraven način, saj so se oblikovala skozi stoletja. Pogosto pa so izpuščena iz podatkov, saj jih delno upravljajo gozdne službe, delno kmetijske, delno pa kakšne tretje – tako ne vemo, koliko ta območja prispevajo k proizvodnji hrane, lesa in ostalih dobrin. Poleg tega se opuščajo in se bodisi zaraščajo, bodisi jih nadomeščamo z bolj intenzivnimi rabami. Z ustreznejšim upravljanjem teh zemljišč po celem svetu bi lahko hkrati izboljšali njihov donos in zmanjšali naš vpliv na okolje. V svojem delu sem do sedaj raziskoval distribucijo teh območij, kje je največja verjetnost, da se pojavijo. Seveda pa je tudi sam metodološki pristop k ugotavljanju lokacij teh območij velik doprinos – uporabljena metodologija se lahko z nekaj prilagoditvami uporabi v podobnih območjih po celem svetu.

Tretjič, s pomočjo modeliranja (simulacij) prihodnje rabe in pokrovnosti tal, lahko predvidimo kako bi zemeljsko površje na določenem območju izgledalo v prihodnosti. S pomočjo trenutnih podatkov in trendov zadnjih desetletij dobimo približno idejo, kaj se lahko na območju dogaja (torej kakšne procese lahko pričakujemo), z uporabo geostatističnih in simulacijskih orodij pa poskušam ugotoviti, kje je največja verjetnost, da se bo neka raba pojavljala v prihodnosti. Tu upoštevam različne dejavnike: gostoto prebivalstva, oddaljenost od cest, rodovitnost in kislost tal, relief, klimatske dejavnike, kot so padavine, temperatura in evapotranspiracija (tj.  izhlapevanje vode z zemeljskega površja, tal in rastlin v atmosfero). Vsi ti dejavniki so seveda dinamični, kar pomeni, da se spreminjajo glede na pričakovane klimatske in družbeno-gospodarske spremembe v prihodnosti, kar uporabim v simulacijah. Poleg tega moram upoštevati določena pravila, značilna za te procese: nova območja poselitve se tako najpogosteje pojavijo v bližini že obstoječih mest in infrastrukture (in ne sredi ničesar).

Moje trenutno delo bo tako izboljšalo znanje o morebitnih okoljskih spremembah v Sredozemlju. Predvsem skušam ugotoviti, katera strategija je bolj primerna za zagotavljanje tako visoke ravni prehranske varnosti, kakor tudi za ohranjanje biodiverzitete. Tako lahko na veliko vlagamo v rastlinjake v puščavah (dokler bo denar in voda), ali pa poskušamo izboljšati donos ekstenzivnih območij in mozaikov (npr. z uporabo bolj tradicionalnih poljščin, kot so žitarice in citrusi ter ne banane). Prava pot je, kot vedno, nekje vmes.

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten? 

Najbolj prijetna je nedvomno visoka stopnja svobode in odgovornosti, ki jo imam kot raziskovalec. Izpostavil bi tudi, da sem zaradi službe prepotoval že pol Evrope in spoznal ljudi in kraje, ki jih sicer verjetno ne bi. Najmanj prijetna so zagotovo številna testiranja in iskanje napak v naših simulacijah in prostorskih podatkih.

Narodni park Oostvaardersplassen pri kraju Almere na Nizozemskem (foto: osebni arhiv)

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

V Sloveniji sicer nisem resno raziskoval, je pa vseeno nekaj stvari, ki jih je zelo enostavno izpostaviti. V primerjavi s Slovenijo je delo tu precej bolj mednarodno, saj na oddelku preučujemo okoljske probleme po celem svetu. Sam sem se v svoji kratki karieri raziskovalca ukvarjal že z izsekavanjem gozdov v Romuniji, širjenjem naselij in opuščanjem kmetijskih zemljišč v Italiji, klimatskimi spremembami v avstrijskih Alpah, proizvodnjo oglja in degradacijo savane v Keniji, pripravo simulacij sprememb rabe in pokrovnosti tal v Vietnamu in Laosu ter z okoljskimi spremembami in prehrambeno varnostjo na območju celotnega Sredozemlja, vključno z Bližnjim vzhodom in Severno Afriko. Hkrati občasno sodelujem še z dvema sodelavkama, ki raziskujeta okoljske spremembe v Argentini in na Kitajskem. Poleg tega je na oddelku trenutno 31 raziskovalcev in raziskovalk iz 15 držav, pri čemer jih je le pet starejših od 35 let.

Poleg tega je odnos do raziskovanja in poučevanja na Nizozemskem precej bolj pragmatičen. Nizozemci so mojstri osredotočanja na stvari, ki so trenutno aktualne in pomembne in se znajo zelo hitro prilagoditi. Tako lahko celemu svetu prodajajo svoj know-how, četudi morajo zato osvojiti popolnoma nova znanja – sam npr. o kenijskih savanah in deževnih gozdovih v Laosu še kako leto nazaj nisem vedel veliko. Dober primer so tukajšnji raziskovalci plazov in ostalih tveganj pred naravnimi nesrečami: čeprav je večina Nizozemske ravne, so svoja znanja o vodah in tleh nadgradili do te mere, da se uporabljajo pri raziskovanju plazov, poplav in hidrologije na splošno v gorskih območjih po celem svetu. Na naši fakulteti so tako raziskovali tudi sedimentacijo v reki Dragonji.

Dodal bi še, da so omrežja z ostalimi raziskovalnimi inštituti po celem svetu precej bolj razvejana in tesna v primerjavi s slovenskimi institucijami. To se odraža tudi v lažjem dostopu do kakršnihkoli podatkov in modelov, ki so jih razvili na drugih inštitutih. Dobra povezanost z drugimi inštituti je opazna tudi v tem, da imamo veliko gostujočih raziskovalcev in raziskovalk. Ti se nam včasih pridružijo le za tri mesece, spet drugič za celo leto. Vedno imamo vsaj dva do tri gostujoče raziskovalce in raziskovalke. Tudi sam sem že odšel na gostovanja in terensko delo v Romunijo, Italijo, Nizozemsko in ravno pred kratkim na jug Francije.

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem. 

Na sliki sem pripravil posnetke ameriškega satelita LANDSAT za leti 1984 in 2012 (vir: US Geological Service). Na njih je dobro razviden obseg sprememb rabe in pokrovnosti tal. Na levi je prikazano izsekavanje deževnega gozda v brazilski zvezni državi Para, pri čemer je to v večini posledica pridelave soje oz. paše goveda. Pragozda (temno zelena barva) danes na tem območju praktično ni več, čeprav je izsekavanja precej manj. Na sredini vidimo posnetka iz španske pokrajine Almerie, kjer so v skoraj puščavskem okolju začeli z gojenjem sadja in zelenjave v rastlinjakih. Danes je to največje strnjeno območje rastlinjakov na svetu, kjer se rastlinjaki (bela barva) razprostirajo več deset kilometrov naokoli in so vidni celo iz vesolja. Desni sliki prikazujeta širše območje Ljubljane v enakem merilu. Tudi območje Ljubljane se je v zadnjih 30 letih precej spremenilo, čeprav skoraj nič v primerjavi z brazilskim in španskim primerom (opazimo lahko več pozidanih območij, ki so na posnetku predstavljena z belo barvo). Območje Ljubljane sem dodal bolj za primerjavo, da lažje predstavim dramatičen obseg sprememb rabe in pokrovnosti tal po svetu – pri čemer gre le za spremembe v zadnjih 30 letih!

7. Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Kot otrok sem hotel postati policist ali pa arheolog. V gimnaziji sem se odločil, da želim prispevati k skrbi za okolje, k boljši izrabi naravnih virov in manjšemu onesnaževanju. Idejo o arheologu pa sem opustil, ker sem se želel ukvarjati s prihodnostjo. Tudi če ne bi postal znanstvenik, bi verjetno počel kaj z okoljem v kakšni okoljski nevladni organizaciji.

Po končani gimnaziji sem se odločal med gradbeništvom in krajinsko arhitekturo/planiranjem – izbral sem slednje, saj sem želel več vedeti o rastlinah in tleh ter prejeti čimveč znanj o okolju. Poleg tega sem pri študiju pridobil znanje o človeških dejavnikih, ki spreminjajo okolje, kar mi še danes pride prav. Če ne bi bil sprejet na prvo izbiro, pa bi študiral matematiko.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Nobelovega nagrajenca za literaturo Alberta Camusa ali pa slikarja Vincenta van Gogha. Oba se mi zdita skrivnostna in bi ju bilo zanimivo bolje spoznati.

9. Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval? 

Moje raziskave so precej odvisne od podatkov, pridobljenih s pomočjo satelitov – izboljšanje teh podatkov, tj. da bi jih pogosteje dobivali ter da bi bili natančnejši in točnejši, bi mi precej pomagalo oz. zmanjšalo negotovosti, povezane z njihovo uporabo. Medtem ko imamo na območju Evrope precej dobre podatke, so za območja, kjer spremembe rabe in pokrovnosti tal najbolj vplivajo na življenja ljudi (npr. v Severni in Podsaharski Afriki), še precej slabše kakovosti. Se pa bojim, da milijon evrov ne bi zadostoval – z izdelavo podobnih podatkov za Evropo se namreč že več let ukvarjajo številni inštituti in uradi z večjim številom zaposlenih.

Za milijon evrov bi lahko raziskoval prostorsko razdelitev rastlinjakov po Sredozemlju. Trenutno imamo podatke o lokaciji rastlinjakov le za nekaj regij v Španiji, Italiji in Izraelu – za preostala območja praktično ne vemo, kje so (razen opisnih virov). Te podatke pa bi nujno potrebovali, saj igrajo rastlinjaki pomembno vlogo tako pri pridelavi hrane kot tudi pri porabi naravnih virov (voda, nafta). Naj navedem le primer regije Agadir v Maroku, kjer sredi puščave v rastlinjakih pridelujejo paradižnike in banane. S tem milijonom bi lahko vzpostavil manjšo ekipo raziskovalcev (kakšen doktorand in post-doc), s katerimi bi si razdelili različne naloge: klasifikacijo satelitskih posnetkov, zbiranje podatkov iz opisnih virov, državnih statistik in ostalih kartografskih virov ter modeliranje verjetnosti in primernosti za rastlinjake.

10. Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let bi bil rad sam odgovoren za raziskovalni projekt in mentor manjši interdisciplinarni ekipi, – kjerkoli na svetu bi to že bilo (morda tudi v Sloveniji oz. blizu). Čez 40 let pa upam, da bom spet živel nekje v Julijskih Alpah, se sprehajal naokoli z vnuki in pisal knjigo :).

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

V zadnjih letih sem imel na letalih, vlakih in avtobusih (ter raznih čakalnicah) res veliko časa za branje. Najprej knjiga The Pets (Gæludýrin) islandskega pisatelja Bragija Olafssona. Kratek roman, ki ga ali zasovražiš ali vzljubiš (in ga v tem primeru prebereš v enem popoldnevu). Knjiga, ki govori o trenutkih pod posteljo, dolgih kot večnost.

Potem roman Beyond sleep (Nooit meer slapen), ki ga je napisal nizozemski pisatelj in geolog Willem Frederik Hermans in ki bi ga moral prebrati vsak okoljski znanstvenik oz. vsi tisti, ki so kdaj morali opravljati terensko delo (gozdarji, biologi, agronomi, geologi …). Gre za leposlovno delo in kot tako popolnoma neznanstveno, a med prebiranjem te preprosto prime, da bi spakiral pohodniške čevlje in šotor ter se odpravil na sever – mrazu, dežju in komarjem navkljub.

Za ljubitelje zgodovine priporočam HHhH Laurenta Bineta, ki na zanimiv način opisuje ozadje atentata na Reinharda Heydricha v Pragi. Užival sem tudi ob branju Prepovedanega kruha (Forbidden bread) Erice Johnson Debeljak in se naučil veliko o nas Slovencih. Od slovenskih pa priporočam knjigo Višnjeva repatica Vladimirja Levstika, saj je aktualna še danes.

Od nadaljevank priporočam It’s always sunny in Philadelphia, humoristično serijo o druščini, ki preprosto povedano ne počne ničesar (pametnega). Priporočilo za filma bo težko, ker jih je veliko. Vedno znova lahko gledam westerne Sergia Leoneja, npr. Dober, grd in hudoben (Good, Bad and the Ugly). Priporočil bi še filme danskega režiserja Larsa von Trierja. V zadnjem času sta name največji vtis naredila islandski film Zgodbe o konjih in ljudeh (Hross í oss) in pa Jastog (The Lobster) grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa. Za konec pa še japonsko klasiko Rashomon Akire Kurosawe.

Rad spremljam Ted govore, še posebno zanimiv je nastop prof. Jonathana Foleya z naslovom The other inconvenient truth. Prof. Foley v nastopu predstavi spremembe rabe in pokrovnosti, zakaj so pomembne ter razjasni vlogo (in moč) kmetijstva. Pokaže tudi nekaj satelitskih posnetkov, ki prikažejo šokantne ravni teh sprememb, npr. v brazilskem pragozdu.

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Izgovorov ravno nimam, odlašanja si tudi ne morem privoščiti, saj bi moj mentor to takoj opazil. :) Ponavadi “zavlačujem” s tem, da se lotim manj nujnih nalog, tj. z odgovarjanjem na e-pošto, urejanjem besedil, prebiranjem znanstvenih člankov ali pa pregledom (peer review) znanstvenih člankov.

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Najprej bi želel več sončnih dni, štiri letne čase in vsaj nekaj gora v bližini Amsterdama. :) Trenutno živim na -0.9 m nadmorske višine (oz. kakšnih šest metrov višje, saj živim v drugem nadstropju), kar je velika razlika z rodno Kranjsko Goro z okoli 810 m. Morda tudi cenejše letalske karte do Slovenije, saj bi se s partnerko rada vračala bolj pogosto, tudi za samo nekaj dni. Verjetno pa bi k izboljšanju kakovosti življenja najbolj pripomogla večja gotovost glede zaposlitve (oz. vsaj malce daljše pogodbe). Čeprav sem “mlad, prilagodljiv in rad spoznavam nova okolja”, se ni prijetno seliti in popolnoma zamenjati bivališča vsakih nekaj let. Selitve so naporne, tako zaradi neprestane birokracije, iskanja in opremljanja novih stanovanj, kakor tudi za samo družabno življenje. Poleg tega si mora tudi moja partnerka vedno znova iskati službo in se učiti novih jezikov – ravno ko se je naučila dobro nemško, sva zapustila Dunaj.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

———————————————-