Meta PHoDcast Zapisi 26: Maša Šorn, krajinska arhitektka

MAŠA ŠORN (@MasaSorn) trenutno končuje doktorski študij na Univerzi v Sheffieldu v Veliki Britaniji, kjer kot mlada raziskovalka na Fakulteti za arhitekturo proučuje participacijo otrok in mladih v procesu prostorskega oblikovanja...

MAŠA ŠORN (@MasaSorn) trenutno končuje doktorski študij na Univerzi v Sheffieldu v Veliki Britaniji, kjer kot mlada raziskovalka na Fakulteti za arhitekturo proučuje participacijo otrok in mladih v procesu prostorskega oblikovanja in načrtovanja.

Dodiplomski študij krajinske arhitekture je zaključila na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in kot štipendistka Ad Future magistrirala iz arhitekture na Univerzi v Cardiffu.

Maša Šorn na Scafell Pike, najvišjem vrhu Anglije (foto: osebni arhiv MŠ)

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Leta 2013 sem od angleškega sklada Leverhulme Trust prejela ponudbo za štipendijo za doktorski študij arhitekture in mesto mlade raziskovalke na Univerzi v Sheffieldu pod okriljem dr. Rosie Parnell in njene raziskovalne ekipe. To izjemno priložnost sem sprejela z odprtimi rokami, čeprav priznam, da je bil odhod od doma kar težka odločitev.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Moje delo je v svojem bistvu proučevanje različnih oblik prostorske pismenosti pri otrocih, ki so vključeni v proces načrtovanja prostora.

Težko uganem, če se vam zdi to področje zanimivo ali ne, ampak osebno verjamem, da določeni posegi v prostor lahko pridobijo na kakovosti, če je v načrtovalski oziroma oblikovalski postopek vključena javnost.

Sploh ko pride do oblikovanja prostorov za otroke in mlade, kjer lahko tiho znanje in domišljija bodočih uporabnikov močno obogatita oblikovalski proces in končni izdelek – pa naj bo to igrišče, del javnega prostora, mladinski center ali šola.

A najti skupen jezik ni vedno lahko, še posebej, ko se skupaj zberejo ljudje iz različnih strok, ki imajo različne predstave o kvalitetah prostora. Od podobnih procesov, ki postajajo po svetu kar pogosti, se lahko tako stroka kot tudi znanost veliko naučita in določena spoznanja se aplicira tudi na primere odraslih uporabnikov prostora, kjer pridejo razlike v prostorski pismenosti še posebej do izraza in so odlična osnova za konflikte.

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Poleg potenciala prispevati k že zdaj obsežni zakladnici znanja prostorske stroke o participativnem načrtovanju, bo ta raziskava tudi metodološki doprinos k družboslovju. Moja doktorska naloga se tematike loteva z malce nenavadno kombinacijo etnografije in konverzacijske analize in tako nudi vpogled v svet participativne arhitekture kot družbenega procesa, ki se dogaja “tu in zdaj”.

Etnografsko delo na terenu, opazovanje pogovorov med arhitekti in otroci ter intervjuji z udeleženci so mi omogočili precej natančen in skoraj filigranski vpogled v določene principe uporabe govora, kretenj, skic in materialov, ki jih udeleženci uporabljajo v pogovorih z načrtovalci. Izbrana metodologija mi pomaga bolje razumeti izražanje prostorske pismenosti in pokazati kakšne mehanizme uporabljamo v situacijah, ko smo soočeni z ljudmi, ki govorijo povsem drug (strokovni) jezik kot mi.

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Vsekakor je biti del izkušene raziskovalne ekipe dveh doktoric socioloških znanosti ter profesorice arhitekture velik privilegij za nekoga, ki se s svetom znanosti šele počasi spoznava.

Najbolj prijetni so delovni sestanki, ki jih navadno združimo z večerjo in pintom v pubu ali sprehodom po parku, kjer misli lahko prosto stečejo in kasneje oblikujejo močno osnovo za nadaljnje delo v pisarni in na terenu.

K sreči tak način dela odgovarja vsem štirim in tako smo že dovolj zgodaj odkrile nam optimalni način dela v skupini ter tudi navezale tesne prijateljske stike.

Najmanj prijetne so verjetno ure in ure sedenja pred računalnikom in obračanje besed in stavkov v vse smeri. Ker sem v zadnjem stadiju pisanja doktorske naloge, je tega trenutno na žalost zelo veliko.

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Težko ocenim, saj v Sloveniji nimam veliko izkušenj z raziskovalnim delom. Podpora za diplomsko nalogo, ki sem jo pod mentorstvom dr. Ane Kučan zaključila leta 2005, je bila na oddelku za krajinsko arhitekturo Univerze v Ljubljani na zelo visokem nivoju. Še posebej, če jo primerjam z nivojem magistrskih nalog na šolah za arhitekturo v Sheffieldu ali Cardiffu, ki so po mojih izkušnjah primerljive z našimi diplomami po pred-bolonjskem sistemu (ti dve fakulteti sta letos pristali na 3. in 5. mestu lestvice najboljših britanskih šol za arhitekturo).

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

V sklopu etnografskih terenskih raziskav sem v drugem letu doktorskega študija imela priložnost opazovati primere participativnih projektov v Londonu, v Kölnu, na Kreti in tudi v domači Ljubljani, kar mi je omogočilo sodelovanje z izjemno nadarjenimi in zanimivimi ljudmi, kot so kolegica krajinska arhitektka Urška Kranjc, arhitektka Andreja Štrukelj Sinčič ter režiser Martin Turk, s katerimi smo odkrivali možnost uporabe video medija pri načrtovanju igrišča skupaj z otroci z ljubljanske osnovne šole.

Delavnica v Ljubljani (foto: osebni arhiv MŠ)
Delavnica v Nemčiji (foto: osebni arhiv MŠ)

7. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Težko bi se opredelila kot znanstvenico in ne vem, ali moja pot nujno vodi tja … Po maturi nisem imela niti približne vizije, kaj bi rada bila, ko bom velika, in tega še do danes natančno ne vem. Upam, da tega dokončno nikoli ne odkrijem ter da bom vedno imela možnost raziskovanja različnih življenjskih poti.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Joj, žal res nimam pojma …, zasedbo risanke Family Guy? Ne vem, če bi se dobro končalo, bi bilo pa zabavno.

9. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

To bi bila odgovornost, ki bi vsekakor presegala moje trenutne kapacitete. Verjetno bi s pomočjo bolj izkušenih kolegov zasnovala razpis, ki bi najbolj obetavni nalogi podelil sredstva. Žal je to najboljši odgovor, ki se ga lahko spomnim.

10. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let bom še vedno odkrivala nove in zanimive izzive, pri 77 letih pa močno upam, da bom še dovolj zdrava in okretna, da bo vsak dan zanimiv in poln življenja.

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Obožujem posnetke nastopov preminulega ameriškega komika Billa Hicksa. Hm, morda bi pa to tudi lahko bila bizarna večerja iz vprašanja št. 8. Tudi, če ne bi bil zabavljaške volje, ampak v bolj depresivnih vodah, kot se za komike spodobi, bi se še vedno dobro počutila.

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti?

Ha, na to temo lahko napišem še en doktorat. Že zdaj sem uspela zavleči oddajo naloge za celo leto in izgovorov mi nikoli ne zmanjka. Morda malce pretiravam, vse (skoraj) vedno oddam v roku, pa četudi to pomeni kdaj kakšno neprespano noč – žal sem še vedno najbolj produktivna pod pritiskom. Vsekakor pa vedno dam fizičnemu in psihičnemu zdravju odločno prednost pred vsem ostalim, tako da nimam niti prehudo slabe vesti, če se kdaj kaj zavleče.

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Seveda bi se lahko kaj našlo, ampak v resnici mi prav nič ne manjka in sem zelo hvaležna, da imam v vseh pogledih za študij tako vrhunske pogoje.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

———————————————-