Meta PHoDcast Zapisi 29: Tatjana Trček, celična biologinja

Dr. Tatjana Trček Pulišič je podoktorska raziskovalka v laboratoriju Ruth Lehmann na Skriball Institute of Biomolecular Medicine v New Yorku, kjer se ukvarja z raziskavami na matičnih celicah....

Dr. Tatjana Trček Pulišič je podoktorska raziskovalka v laboratoriju Ruth Lehmann na Skriball Institute of Biomolecular Medicine v New Yorku, kjer se ukvarja z raziskavami na matičnih celicah. Doktorirala ja na Albert Einstein College of Medicine v Bronxu, kamor jo je pot vodila po diplomi iz mikrobiologije na Biotehniški fakulteti UL.

Dr. Tatjana Trček

Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Zaposlena sem na Skirball Institute of Biomolecular Medicine, NYU (NY), in sicer kot podoktorska študentka v laboratoriju Dr. Ruth Lehmann. Tematika, način dela in raziskave njenega laboratorija so mi bile všeč in po intervjuju z njo sem imela občutek, da lahko v njenem laboratoriju ne le nadaljujem z delom, ki sem ga začela kot doktorska študentka ampak se lahko tudi naučim novih tehnik, pridobim novega znanja in razvijem svojo raziskovalno tematiko.

Kot doktorska študentka na univerzi Albert Einstein College of medicine v Bronxu v NYC sem se v laboratoriju Dr. Roberta Singerja naučila kvantitativne fluorescentne mikroskopije, ki mi je omogočila, da sem raziskovala, kako se molekule RNK (ribonukleinske kisline) razgrajujejo tekom celične delitve. To so bile zelo bazične raziskave, ki so mi omogočile, da sem odkrila nov princip regulacije podvajanja celic. Ker se rakotvorne celice hitro delijo in se ne delijo normalno, nudijo ugotovitve mojih raziskav vpogled v to nenormalno delitev rakavih celic. V laboratoriju, kjer sem trenutno, nadaljujem s to tematiko.

Metode, ki sem jih razvila tekom svojega doktorskega študija, uporabljam, da raziščem, kako matične celice pridobijo in ohranijo svoj značaj (so totipotentne celice, ki se lahko diferencirajo v vse vrste celic v našem telesu) tekom embrionalnega razvoja. Gledam, kako RNK molekule, ki se nahajajo v teh celicah, narekujejo nastanek in razvoj matičnih celic. Te raziskave potekajo v embriih vinskih mušic.

Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

V Sloveniji narašča zanimanje za raziskave na matičnih celicah. Letos oktobra bo v Ljubljani izpeljan že drugi mednarodni kongres z naslovom Molecular Life of Stem Cells. Postaja čedalje bolj odmeven in pomemben, zasedba govornikov pa zajema domače in tuje poznavalce. Kot sem omenila, raziskujem, kako RNK molekule, ki se nahajajo v matičnih celicah, narekujejo nastanek in razvoj matičnih celic in ohranjajo njihov totipotenten karakter (tj. sposobnost diferenciacije v katerokoli zrelo celico). Moje raziskave se zelo lepo ujemajo s tematiko tega kongresa in pa s tematiko slovenske znanosti, ki se ukvarja z raziskavami matičnih celic.

Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Tehnologija, ki sem jo pridobila tekom moje doktorske izobrazbe mi omogoča to, da lahko s fluorescentno mikroskopijo gledam in kvantificiram izražanje posameznih RNK molekul v matični celici. Omogoča mi tudi to, da določim, kje v matični celici se te RNK molekule nahajajo. Posamezne RNK molekule se tvorijo tedaj, ko se izražajo specifični geni (genska ekspresija), iz teh RNK molekul pa se nato tvorijo proteini, ki opravljajo specifično delo v celici; omogočajo, da celica raste, se podvaja, da pridobi specifične celične karakteristike, ipd. Te RNK molekule pa pogosto niso enakomerno razpršene po celici, temveč se kopičijo na točno določenem mestu v celici, saj so proteini, ki se tvorijo iz nakopičenih RNK molekul potrebni le na tem mestu v celici in nikjer drugje. Njihova prisotnost drugje v celici bi lahko bila celici škodljiva. Sem ena izmed redkih raziskovalcev, ki poskušajo razumeti razvoj matičnih celic s strani RNK. Večina raziskav se osredotoča na raziskave proteinov, ki jih te RNK molekule tvorijo. V skupno zakladnico znanja sem prinesla nov raziskovalni pristop in upam, da bom s tem prinesla tudi nova spoznanja o tem, kako se tvorijo matične celice.

Tatjana Trček (foto: osebni arhiv)

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najmanj prijeten del je ta, da si pod pritiskom kompetitivne kariere – da moraš nenehno objavljati, da objave morajo kotirati v prestižnih revijah, da se moraš prijavljati za projekte in zagotavljati raziskovalna sredstva (grante), teh pa je malo, konkurenčnost pa zelo velika. Velik pritisk je tudi to, da mora biti tvoja raziskovalna tematika zanimiva drugim in da si v koraku s časom, sicer te ljudje takoj pozabijo, s tem pa upadejo tudi tvoje možnosti pridobivanja finančnih sredstev za raziskave. Mučno je tudi to, da moraš biti ves čas v koraku s časom in poznati literaturo, ki pa jo je malo morje. Enostavno ti zmanjka časa, tudi če bi hotel delati ves dan.

Najbolj prijeten del je pa ta, da počnem, kar sem si vedno želela – to je moj hobi in moja strast. Najboljše je, ko odkriješ nekaj povsem novega, ko vidiš, kako je narava uredila stvari na svoj način in kako logična je. Vse to pa se odvija pred tvojimi očmi – ko narediš eksperiment in dobiš rezultat, ki ti pove odgovor, kako nekaj v celici deluje in česar prej se ni nihče videl. To je res lep občutek.

Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

V Sloveniji sem zelo malo raziskovano delala, saj sem od doktorata naprej v Ameriki. Lahko pa rečem, da so moje možnosti raziskovanja tako denarno in ustanovno veliko lažje v ZDA kot doma. Na primer, laboratorij Dr. Ruth Lehmann, ki zaposluje 15 ljudi vključno z mano, ima v svoji lasti 2 konfokalna mikroskopa in en multi-fotonski mikroskop, kar je več, kot jih premore Biotehniška fakulteta. Podobno je z ostalo laboratorijsko opremo. Tudi sama New York University (NYU) ima na voljo večino najsodobnejših aparatur in storitev, ki mi omogočajo da hitro napredujem s svojim raziskovalnim delom in da sem vedno na čelu (“at the forefront”) znanosti in ne v njenem ozadju. Poleg tega pa je NYU tudi ena izmed najboljših institucij na svetu, ki pritegne vodilne raziskovalce z različnih področij, s katerimi imam priložnost sodelovati. Vse to krepi moje znanje in mi omogoča, da izpeljem eksperimente in testiram ideje, ki jih drugače ne bi mogla. Takšnega raziskovanja v takšnem obsegu v Sloveniji ni.

Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Na mikroskopski sliki so protein VASA, ki se kopiči v granulah v matični celici, in RNK gena GCL (Germ-Cell-Less), ki se kopiči v VASA granulah. GCL gen RNK omogoča, da se matične celice pravočasno in pravilno delijo v embriu.

Mikroskopska slika proteina Vasa in RNK gena GCL (foto: TT)

Moje delo je pokazalo, da je tudi RNK in ne samo protein tista aktivna komponenta, ki določa razvoj matičnih celic v vinskih mušicah. To spoznanje nudi res popolnoma drugačen vpogled v razvoj teh celic. Menim pa, da ta način regulacije skozi RNK ni prisoten samo pri matičnih celicah, temveč da je povsem mogoče, da se podoben način regulacije pojavlja pri diferenciaciji in nastanku ostalih tipov celic v organizmu, od mišičnih celic pa do živčnih celic.

Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Vedno sem si želela biti biologinja, v takšni ali drugačni obliki. Bila bi morska biologinja in bi raziskovala globokomorske odprtine (“deep sea vents”) in pa tako imenovane črne dimnike (“black smokers”, tj. podmorske izvire, iz katerih bruha z žveplovodikom prepojena voda s temperaturo več kot 350 stopinj Celzija).

Ko sem bila majhna, sem hotela postati vrtnarka. Kasneje v gimnaziji pa me je zanimala tudi psihologija in sem se poleg mikrobiologije in biologije tudi vpisala na psihologijo. Verjetno bi bila raziskovanlna psihologinja.

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Teh je pa toliko. Svoje stare starše, ker jih nisem nikoli spoznala. Potem pa slavne raziskovalce, umetnike, igralce, politične vodje. Navsezadnje tudi ljudi, ki sem jih poznala kot majhen otrok in so že pred veliko leti umrli. Sedaj pa bi jih rada vprašala, kako je bilo včasih, kako so se stvari spremenile in kakšno je bilo njihovo in naše življenje mnogo let nazaj. Vsi ti ljudje so po svoje zanimivi. Vprašala bi jih pa najrazličnejše stvari.

Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

To, kar raziskujem sedaj. Ne bi spremenila ničesar.

Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let bom (upam) vodila svojo raziskovalno skupino. Čez 40 let bom pa v pokoju, z možem bova živela v Sloveniji, potovala po svetu, obiskovala svoje otroke, vrtnarila in se družila s prijatelji, ampak istočasno bom pa še vedno spremljala znanost, potovala po svetu, se družila s prijatelji, ki sem jih spoznala tekom svoje kariere, in klepetala o znanosti.

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Knjiga: Frankenstein (Mary Shelley)

S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti?

Rečem si, da si moram odpočiti, pa tudi, če vem, da ni res. Včasih si rečem, da moram bolje razmisliti o eksperimentu, v resnici ga pa nočem izvesti. Če moram kaj napisati (članek, povzetek …) in sem doma, potem raje gledam televizijo ali kuham. V laboratoriju pa delam kak drug eksperiment, samo da se zamotim.

Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Da bi živela bliže svojih staršev (vsi člani moje družine živijo v Sloveniji) in da bi imela več pomoči pri varstvu svoje dvoletne hčerke. Z možem živiva sama v NYC in po večini nama gre brez zapletov. Ko pa imava oba obveznosti ali pa, ko potujeva ali pa je hčerin vrtec zaprt, bi nama pa zelo pomagalo, če bi najini starši živeli blizu in bi nama priskočili na pomoč. Pa če bi zaslužila več – tudi tega se ne bi branila.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Objavljamo jih vsak četrtek. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki v podkastu so znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti, vsak drugi teden v rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

————————————————-