MetaPHoDcast Zapisi 17: Sara Sabrina Zemljič, matematičarka

SARA SABRINA ZEMLJIČ  je podoktorska raziskovalka na Univerzi na Islandiji, kamor jo je pot vodila po doktoratu iz matematike na Fakulteti za matematiko in...

SARA SABRINA ZEMLJIČ  je podoktorska raziskovalka na Univerzi na Islandiji, kamor jo je pot vodila po doktoratu iz matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko na Univerzi v Ljubljani.

 

Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

V bistvu zelo pestre okoliščine. Za postdoc pozicijo v Reykjavíku na Islandiji sem izvedela na drugem koncu sveta, na konferenci v Perthu v Avstraliji. Vedela sem, da se tamkaj bolj ukvarjajo z algebraično teorijo grafov, ampak sem vseeno poslala prijavo – konec koncev je vedno bolje imeti kakšno področje več kot premalo. Odkrito povedano sem o Islandiji takrat vedela precej malo. V osnovni šoli in gimnaziji smo se verjetno naučili samo to, da je glavno mesto Reykjavík, da je vulkanskega nastanka in da je nekje tam daleč na severu zahodu Evrope. Verjetno se še pa vsi dobro spomnimo vulkana Eyjafjallajökull, ki je leta 2010 za nekaj dni prizemljil letala po celi Evropi. Na intervjuju za službo sem na vprašanje “Kaj si mislite o Islandiji?” uspela odgovoriti samo z “Ne vem ravno veliko, ampak vem da pogosto vidite severne sije, že vse življenje čakam na prvo priložnost, da bi lahko videla severni sij.” Zgleda, da je bil odgovor “ta pravi”, in res je, severni siji so magični.

Aurora borealis (foto: osebni arhiv)

 

Zakaj je vaše raziskovalno področje zanimivo za nas?

Teorija grafov je vsestransko uporabna. Uporabljajo jo verjetno v vseh naravoslovnih znanostih, a naj izpostavim dve, ki sta meni najbolj zanimivi. Najbolj privlačna je kemijska teorija grafov, saj so nedolgo nazaj dejansko uspeli na podlagi matematičnih modelov zgraditi določene molekule. Naslednja zelo uporabna stran teorije grafov so omrežja mestnega prometa – sama se pogosto ukvarjam z iskanjem najkrajših poti in razdalj v grafih. Slednje uporabljam tudi v vsakdanjem življenju, ko se sprehajam po ulicah. Sama se niti nisem zavedala, ampak baje vedno skušam najti najkrajšo ali najmanj komplicirano pot skozi mesto. Zgleda, da  je moje raziskovanje tudi del mojega vsakdanjega življenja, to je morda še najbolj uporabno in zanimivo pa upam da ne samo zame.

 

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najbolj prijeten del službe je verjetno ta, ko najdeš nek zanimiv problem, in začneš raziskovati in ugotavljati, ali je res tako zanimiv ter kakšne možnosti imaš, da ga dejansko rešiš.  Skratka, ko se zares lotiš novega zanimivega problema. Prijetne so tudi konference in obiski na drugih univerzah. Tu ste me verjetno ujeli v pravem trenutku, saj sem pravkar bila na obiskih po Avstraliji in Novi Zelandiji in se je bilo težko vrniti nazaj v zimsko severno Evropo. Vedno je zabavno spoznavati raziskovalce iz raznih raziskovalnih področij in videti, s čim se ukvarjajo.

Najmanj prijeten del službe?  Hm, ne vem, kaj bi izpostavila, navadno vedno pravim, da ljubim svojo službo in je ne bi zamenjala za nič na svetu. Morda je manj prijetno, ko se lotiš nekega problema in ugotoviš, da se ga ne bo dalo rešiti ali pa ugotoviš, da je nekdo v tem času, ko si končno našel rešitev, že objavil članek s podobno temo ali problemom.

Sara v Avstraliji (foto: osebni arhiv)

 

Kako lahko primerjate razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostujete?

Verjetno težko primerjam instituciji, lahko pa izpostavim, zakaj je na Islandiji zmeraj tako prijetno v službi. Že odkar sem se preselila na Islandijo, sem opazila, da je vzdušje tukaj zelo sproščeno, odnosi med sodelavci pa so zelo prijateljski. Tudi v Avstraliji in na Novi Zelandiji sem dobila tak občutek, ampak tamkaj sem zmeraj bila samo na gostovanju za par tednov. Nekako se mi zdi, da je v Sloveniji veliko pritiska s strani nadrejenih in včasih celo s strani drugih raziskovalcev, na Islandiji pa tega še nisem opazila. Je pa res, da je samo raziskovanje povsod podobno, saj navadno pri raziskavah sodelujejo ljudje iz različnih koncev sveta.

 

Z besedo in sliko delite z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano z vašim raziskovanjem.

Zelo rada se ukvarjam z raznimi ročnimi deli, še posebej s kvačkanjem ali štrikanjem. Verjetno je marsikdo mislil, da sem res tipična matematičarka, ko sem skvačkala trikotnik Sierpinskega in navdušeno razlagala, da sem uporabila Hamiltonovo pot v grafu Sierpinskega, da sem naredila cel trikotnik v enem kosu.

Skvačkan trikotnik Sierpinski (foto: SZ)

 

Kaj bi bili, če ne bi bili znanstvenica? Kakšne so bile vaše alternative ob vpisu na univerzo?

Če ne bi bila znanstvenica v matematiki, bi pa bila v astrofiziki; če pa sploh ne bi bila znanstvenica pa, kdo ve, verjetno bi delala nekje, kjer bi lahko še več potovala kot do sedaj. Pri vpisu sem imela namreč samo dve možnosti,  matematiko in fiziko.

 

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabili na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Hm, ne vem. Morda katerega od znanih matematikov, ki so umrli preden so uspeli zapisati vse dokaze? Ampak to je morda preveč matematično razmišljanje. :)

 

Če bi imeli milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovali?

Verjetno nekaj v povezavi z aurorami na južni polobli – verjetno čisto na jugu Nove Zelandije ali pa v Čilu.

 

Kaj boste počeli čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let bom sigurno še raziskovala, čez 40 let pa upam, da tudi. Čeprav, takrat upam, da bom imela udobno hiško nekje na južnem otoku Nove Zelandije in bom samo občasno pokukala v raziskovalne probleme, ki so ostali še odprti iz mojega raziskovanja do tedaj. :)

 

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Igra: Dominion.

Knjiga/Film: baje jih še nisem prebrala/videla dovolj in bi nasploh težko izbrala najljubšo/-ega.

Spletna stran/Podkast: CGP Grey youtube channel in podobni kanali/podkasti.

 

S čim se zamotite in kakšne izgovore si izmišljujete, ko zavlačujete ali odlašate pri stvareh, ki jih morate narediti (članek, doktorat, itd.)?

Na Islandiji navadno s kakšno auroro, tekom, izleti v naravo, druženje s prijatelji.

Sara v narodnem parku Þingvellir (foto: osebni arhiv)

 

Kaj bi vam lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Hm, trenutno sem zelo zadovoljna s svojim življenjem, ampak morda bi postdoc na kateri koli univerzi na Novi Zelandiji (ali kakšna druga pozicija na kateri od univerz tam doli) bil ravno pravo nadaljevanje, ko končam s postdocom na Islandiji :-)

 

Naslovna slika: selfie s prijatelji (Sara je na desni) (foto: osebni arhiv).

—

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS).

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.