#MetaPHoDcast – začetki

O tem, kje sem bil in kaj sem tam videl, o iskanju novih sogovornikov in o zamolčanih temah. In o tem, zakaj je Meta...

O tem, kje sem bil in kaj sem tam videl, o iskanju novih sogovornikov in o zamolčanih temah. In o tem, zakaj je Meta Phodcast univerzalna obednica in da greste z nami lahko tudi vi vsak teden na kosilo z novo zanimivo temo. 

Zadnjih deset let sem odmore za kosilo preživljal večinoma v menzi Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Razlog je pragmatične narave zaradi idilično osamljene lokacije fakultete nasproti živalskega vrta – vsakič se nam je bilo odveč peljati se z avtomobilom do alternativnih prehranjevalnic. In čeprav s ponosom zrem na raznolikost bioloških tem, ki so tako različne kot življenje samo, se zdaj ne slepim več: tam zunaj so druge jedilnice, kjer se ljudje namesto o delfinih pogovarjajo o subatomskih delcih, namesto genov zlagajo latinsko slovnico, namesto abstraktnih morfogenetskih polj oblikujejo resnična mesta in filozofirajo o estetiki umetnin, obešenih po zakladnicah človekove dediščine. In tako je rasla v meni vizija kampusa in z njim univerzalne obednice, v kateri bi se s svojim pladnjem vsakokrat prisedel k drugim temam.

Zato grem zdaj vsak teden drugam na kosilo. Obed je sicer v celoti sestavljen iz duhovne hrane, saj je med kabli mojega razpadajočega prenosnika in mikrofona prostora kvečjemu za kak kozarec vode, zato pa so teme vedno nove. Zanimivi so sogovornice in sogovorniki s celotne lestvice od anksioznih genialcev do suverenih obvladačev, zanimivi so prostori, v katerih se znajdemo. Na stenah Geografskega inštituta sem tako občudoval zemljevide iz predprejšnjega stoletja (in parket, ki je gotovo še starejši), v atriju SAZU sem videl družboslovje v akciji (nabito polna dvorana navidezno speče množice in predavatelja, ki je bral s hipnotičnim basom), v kleti Filozofske fakultete sem nastavil svojo zenico kameri v klavstrofobično tesni eksperimentalni čumnati, v zadnji sobi lokala z vonjem po čaju in žemljah sem klepetal o urbanih legendah. In nenazadnje – spoznal sem obe novi stavbi fakultet za kemijo in računalništvo v Rožni dolini, katerih veleumi sedaj menda popestrijo tudi menzo Oddelka za biologijo.

Vsi sprašujejo, kako izbiramo sogovornike. Ključ je nekoliko zapleten, saj poleg ARRS točk in COBISS bibliografije ter zahtevi po enaki reprezentiranosti tem in spolov vsebuje še težko ukrotljivo intuicijo in osebno zanimanje. Želimo si, da bi se v prihodnje kakšen doktorski študent sam javil, a glede na splošni občutek manjvrednosti dosedanjih sogovornikov je to malo verjetno. In seveda nas lahko o dobrih študentih obvestijo tudi njihovi kolegi in mentorji – nabiralnik na [email protected] redno praznimo. Dodatno nam iskanje oteži dejstvo, da ni priročnega seznama, iz katerega bi človek enostavno odbral študente pred zaključkom doktorata in hkrati videl tudi temo njihovega dela. Zato iskanje mnogokrat pomeni dolge ure telovadbe po sistemu SICRIS in spletnih straneh inštitucij. In včasih se zgodi, da najdem odlično virtualno podobo in nato po dnevih ali tednih iskanja ugotovim, da je oseba povsem zginila iz radarja. Od mentorja enega takih sem enkrat v odgovor dobil kratek email: “Spodaj prilagam [študentov] email. Želim vam veliko uspeha pri vašem prizadevanju, da ga najdete.” A vsem, ki vas zanima nastop v eni prihodnjih epizod podcasta sporočam, da snemanje (s predhodnim klepetom) vzame le dve uri vašega časa, v zameno pa daje zadovoljstvo, da pomagate širiti svojo in našo znanost.

S sogovorniki skoraj vedno govorim tudi o istih temah, ki se nikoli ne uvrstijo v skopo odmerjen 20-minutni čas za podcast. Prvo je tarnanje vpijočega v puščavi – vsak študent ima občutek neznosne samotnosti na trnovi poti do doktorata, da mentor ne razume niti njega niti njegove teme in da depresija, ki se pojavi približno 5 mesecev pred doktoratom, zlepa ne bo popustila. In nato navadno sledi tiho opozorilo o resnični situaciji na fakulteti/inštitutu/akademiji – odnosi so dediščina (pol)stoletja starih prepirov, zdraharsko nabiranje lažnega ugleda mentorjev preprečuje sodelovanje tudi med samimi doktoranti in obstajajo govorice, da se bomo odcepili/nas bodo ukinili/bomo mi prevzeli tiste druge. Sprva sem se čudil, da nisem sam s temi mislimi, po desetih posnetih intervjujih pa se le še prizanesljivo nasmehnem.

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Te teme načenjam sedaj in če kdo želi, je vljudno vabljen, da o njih še kaj napiše. Vsem ostalim pa v posnetku želim posredovati predvsem tisto drugo, vedrejšo, ustvarjalnejšo in zanimivejšo plat dela naših mladih raziskovalcev. Še naprej bo #MetaPHoDcast tako prinašal dobre zgodbe in navdihujoče teme slovenske znanosti. Vabljeni k poslušanju!

 

Avtor: LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.