Meta PHoDcast Zapisi 32: Tome Eftimov, računalničar

Dr. Tome Eftimov prihaja iz Makedonije, kjer je diplomiral in magistriral s področja računalništva. Od oktobra 2014 je bil raziskovalec na projektu ISO-FOOD, na...

Dr. Tome Eftimov prihaja iz Makedonije, kjer je diplomiral in magistriral s področja računalništva. Od oktobra 2014 je bil raziskovalec na projektu ISO-FOOD, na Odseku za računalniške sisteme IJS, in lani je na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana doktoriral na temo Statistične analize podatkov in obdelave naravnega jezika za prehransko znanost. Od januarja letos je podoktorski raziskovalec na Univerzi Stanford v ZDA, kjer nadaljuje z raziskovanjem na področju biomedicinskih podatkovnih znanosti.

Društvo Mlada akademija je njegovo mentorico, prof. Barbaro Koroušić Seljak, izbralo za Mentorico leta 2018. Razloge, zakaj jo je nominiral, pojasni v videu.

Kako to, da si se odločil za doktorski študij v Sloveniji?

Ko sem končal magistrski študij, sem se odločil nadaljevati doktorski študij v tujini (izven Makedonije), ker menim, da če nekdo želi rasti kot raziskovalec, mora zamenjati različna okolja, da ugotovi, kaj mu najbolj ustreza.

Ne razumem ljudi, ki so vse zaključili na enem mestu in se bojijo iti izven svojega območja udobja. S selitvijo se lahko zgodijo samo dobre stvari in pridobijo potrebne izkušnje.

Zato sem se začel prijavljati na različne doktorske programe, med katerimi je bil tudi doktorski program v okviru mednarodnega projekta na Institutu “Jožef Stefan” (IJS) v Sloveniji, kjer sem bil izbran in sem se seveda tudi preselil. Na začetku sem se spraševal, ali sem se pravilno odločil, sedaj pa sem 100 % prepričan, da sem se. Če ne bi sprejel priložnosti, ki mi je bila ponujena na IJS, mislim, da bi bila to največja napaka v mojem življenju. Za izbiro je obstajal še razlog, sem želel biti čim bližje domu.

Društvo Mlada akademija je na podlagi tvoje nominacije za Mentorja leta 2018 izbralo dr. Barbaro Koroušić Seljak. Zakaj si jo predlagal za to nagrado?

Prof. dr. Barbara Koroušić Seljak je zasluženo prijela ta naziv, saj mi je vedno pomagala pri doseganju raziskovalnih ciljev. Ves čas me je podpirala v vsem in vedno je bila pripravljena govoriti z mano o idejah, rešitvah in smernicah za prihodnje delo. Najlepša stvar je, da ni nikoli nasprotovala sodelovanju z drugimi raziskovalnimi skupinami in profesorji – še več, to je dejansko zelo podpirala. Ko sedaj razmišljam o najinih pogovorih, sem imel vedno občutek, da se pogovarjam s svojo najboljšo prijateljico. Spoštovanje, ki ga imava drug do drugega, je vodilo k uspehu najinega dela. Nikoli nisem imel občutka, da govorim z osebo, ki me mentorira.

Tekom izobraževanja sem imel priložnost biti na veliko raziskovalnih mestih in institucijah, vendar nisem nikoli imel priložnosti spoznati take osebe, kot je ona. Selitev v tujino, iz države s povsem drugačno kulturo, v prostor, kjer nikogar ne poznate in tam najdete osebo, ki vas obravnava kot lastnega otroka (pri čemer jih sama že ima in še veliko drugih obveznosti zunaj dela), je najbolj čudovita stvar, ki se lahko zgodi komurkoli. Vesel sem, da sem imel to priložnost. Preden sem se preselil v Ljubljano, sem mislil, da je dober mentor raziskovalec z velikim številom citatov. Po srečanju s prof. dr. Barbaro Koroušić Seljak lahko rečem, da številke niso vse.

Biti človek je pomembnejše, kot biti visoko citiran raziskovalec. To je razlika med biti vodja, vzornik ali pa samo mentor.

S sodelavcem prof. dr. Petrom Koršoščcem in mentorico prof. dr. Baarbaro Koroušić Seljak na zagovoru doktorata (foto: Nevenka Angelski)

Sedaj si podoktorski raziskovalec na Univerzi v ZDA. Kako primerjaš razmere za raziskovanje v ZDA in pri nas?

Ne vem, ali obstaja resnična razlika. Mislim, da če ljubite in uživate v znanosti, ni razlike. Težava je v tem, da je veliko ljudi doktoriralo le zaradi naziva in so ostali v neki raziskovalni ustanovi, ker imajo varno delo (plačo). Morda je razlika le v načinu, kako je vse organizirano. Tu sem tudi spoznal, da so na nekaterih področjih članki na konferencah bolj pomembni kot v revijah.

Kaj je tvoje raziskovalno področje in zakaj je zanimivo?

Dejansko delam na dveh področjih. Uživam v izvajanju teoretičnih in empiričnih študij, ki vključujejo uporabno matematiko in statistiko. Čeprav sem na vseh treh stopnjah izobraževanja zaključil študij računalniških ved, veliko ljudi misli, da sem čisti matematik.

Drugo področje, na katerem delam, je obdelava naravnega jezika in strojno učenje, kjer hočem razviti računske modele, ki bodo prispevali tudi k družbenem dobru. Preko sodelovanja z Barbaro sem ugotovil, da je kombinacija umetne inteligence in prehranske znanosti res zanimivo raziskovalno področje. Leto 2019 je napovedano kot leto velikih količin podatkov o prehrani in smo ena izmed prvih skupin na svetu, ki skuša rešiti to vprašanje.

Kako tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Pri svojem delu se osredotočam na razvoj metodologij, ki so sinergija statistike, obdelave naravnega jezika in strojnega učenja ter se lahko uporabljajo za raziskovanje neke domene, ki je lahko tudi splošna. Uporabijo se lahko za analize podatkov, ki vključujejo podatke iz različnih področij, kot so prehrana, zdravstveno varstvo itd. S selitvijo na Stanford se osredotočam predvsem na razvoj računalnških metod, ki se lahko uporabljajo za raziskovanje odnosov med zdravjem ljudi, prehranskimi sistemi in okolji.

Predstavitev na Univerzi Stanford (foto: Bibek Paudel)

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najboljša stvar pri raziskovanju je svoboda, ki jo imate v raziskovalni skupnosti, in s tem priložnost, da izrazite svojo intelektualno ustvarjalnost. Vedno obstaja možnost povezovanja, ki poteka na konferencah po vsem svetu, spoznavanje novih ljudi (nekateri med njimi postanejo vaši prijatelji) in srečevanje različnih kultur.

Obstajajo tudi situacije, ko lovite rok, ki resnično niso zaželjene. Še posebej, če to ni odvisno le od vas, ampak od celotne ekipe.

Ali lahko z besedo in sliko z nami deliš kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem?

Pomembno se je zavedati, kako primerjati rezultate študij, saj lahko na poročanje v obliki povprečij in standardnih deviacije vplivajo posamezna večja odstopanja v podatkih. V ta namen lahko uporabimo tudi mediano, vendar se lahko še vedno zgodi, da na rezultate primerjave vplivajo zelo majhne razlike med vrednostmi. Zato smo predlagali pristop globoke statistične primerjave, za katerega je glavni prispevek shema razvrščanja, ki temelji na obravnavi celotne porazdelitve podatkov namesto omejevanja na le eno opisno statistiko (povprečje ali mediano) za opis podatkov.

Tako je videti tablo v moji sobi na IJS. Vedno je takšna; ni prostora za pisanje. To sliko sem uporabil tudi kot zadnjo prosojnico na zagovoru doktorata.

Zadnja prosojnica na predstavitvi doktorata (foto: TE)

Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let?

Težko je odgovoriti na to vprašanje. Najbolj pomembno je zdravje, vse ostalo bo prišlo, kot mora. Čez pet let bi rad imel svoj laboratorij s študenti. Imam še eno željo, za katero upam, da se bo uresničila. Nikoli si nisem mislil, da bom šel na doktorski študij ali bil del Stanforda, vendar se je zgodilo. Vedno pravim, da verjemi vase in v svoje sanje. En dan se bodo uresničile.

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Skoraj ne gledam filmov, ampak če moram enega predlagati, bom izbral nedavno predvajanega “The Greatest Showman”. Ima res lepo sporočilo, da so tisto, kar je najpomembnejše v življenju, pravzaprav družina in prijatelji. Obožujem glasbo in besedilo pesmi v tem filmu. Ne morem si predstavljati svojega življenja brez glasbe. Glasba je del moje dnevne rutine.

V zadnjih letih sem prebral veliko knjig, še posebej med čakanjem pri tranzitnih letih. V branje predlagam “Rojstvo teorema” od Cedrika Villanija. To knjigo sem prejel kot darilo od meni zelo drage osebe.

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Če ne bi bilo nobenih omejitev in če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi od neznanih ljudi povabil enega od mojih največjih podpornikov, mojega dedka (B.J.). Od znanih pa nimam nobene posebne želje. Morda Renata Vugrinca, ki je moj najljubši svetovni rokometaš.

——

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.