Meta PHoDcast Zapisi 30: Vesna Lavtižar, ekologinja

Dr. Vesna Lavtižar je na Fakulteti za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici diplomirala in doktorirala iz ekologije. V disertaciji se je ukvarjala z okoljsko stabilnostjo...

Dr. Vesna Lavtižar je na Fakulteti za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici diplomirala in doktorirala iz ekologije. V disertaciji se je ukvarjala z okoljsko stabilnostjo in strupenostjo klorantraniliprola in njegovih razgradnih produktov.

Bila je asistentka v Laboratoriju za vede o okolju in življenju UNG, kot raziskovalka pa se je usposabljala tudi na Univerzi v Ljubljani in Univerzi v Amsterdamu. Po doktoratu je kratek čas gostovala na Hanyang University v Južni Koreji, nato je bila raziskovalka na Kemijskem inštitutu.

Trenutno je zaposlena kot podoktorska raziskovalka v laboratoriju za pomorsko okoljsko upravljanje (Laboratory of Maritime Environmental Managment) Univerze v Kobeju na Japonskem, kjer raziskuje obstojnost premazov na plovilih in njihovo strupenost za vodne organizme.

Kakšne okoliščine so te privedle na Japonsko?

Nikoli si nisem predstavljala, da bom kdaj živela na Japonskem. Po končanem doktoratu sem se prijavljala na razne razpise za službo, med njimi je bil tudi razpis za postdoc na Japonskem. Moja mentorica iz časa doktorata me je povezala z japonskim profesorjem, ki me je bil pripravljen sprejeti na svoj oddelek v primeru, da dobim štipendijo. Iskreno, nisem pričakovala, da jo bom dobila. Bila sem ravno v Južni Koreji na kratkem raziskovalnem delu, ko so mi sporočili, da sem bila izbrana.

Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Moje raziskovalna tema je splošni javnosti kar dobro razumljiva, hkrati je tudi zelo pomembna. Ukvarjam se s t.i. antifouling paints – to so premazi na plovilih, ki preprečujejo zaraščanje organizmov na potopljenih površinah. Ti premazi vsebujejo biocide, ki se neprestano sproščajo iz površin plovil v okoljno vodo in so lahko zelo strupeni za netarčne organizme. Jaz raziskujem njihovo obstojnost v vodi kot tudi strupenost na izbranih vodnih organizmih (mikroalgah, morskih ježkih, ostrigah in vodnih rakcih).

Priprave na strupenostni test z morskimi algami (foto: osebni arhiv VL)

Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Iz preteklosti imamo na žalost preveč negativnih izkušenj s posledicami uporabe kemikalij v okolju. Dober primer tega je biocid proti obraščanju tributilkositer (TBT), ki so ga včasih zelo veliko uporabljali v premazih plovil. Žal se je zanj precej pozno izkazalo, da je zelo močno strupen že v zelo nizkih koncentracijah.

Ostrige ki so mu bile izpostavljene, so bile precej manjše, njihove lupine pa so bile bolj krhke in nenormalne oblike.

Nekateri vodni polži so v stiku z biocidom TBT spremenili spol. TBT je močan hormonski motilec in na žalost tudi zelo obstojen, zato ga še vedno zaznavajo v okolju, čeprav je že dalj časa prepovedan. Sedaj se uporabljajo drugi, novejši biocidi, vendar so tudi zanje raziskave vplivov na okolje ključne.

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten? 

V splošnem je moja služba zelo prijetna, za kar se lahko zahvalim predvsem našemu profesorju, ki je odličen v vseh možnih pogledih, in pa dobrim odnosom med vsemi, ki delamo na oddelku.

Veliko lažje je delati v skupini, ko je med sodelavci ustvarjena prijetna delovna atmosfera.

Verjetno so najmanj prijeten del moje službe poskusi strupenosti, s katerimi se trenutno ukvarjam – so sicer zelo zanimivi, vendar delovno zelo intenzivni. Gre za poskuse na zarodkih morskih ježkov in biološki material, ki ga dobimo, je hitro pokvarljiv, zato morajo biti poskusi opravljeni hitro. Hkrati je ta material tudi zelo drag in redek, zato tovrstne poskuse lahko opravim le okrog 3x na leto. Ob pridobitvi biološkega materiala zato želim pravilno izvesti čim več poskusov, kar je zelo utrudljivo.

Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Mislim, da se razmere za raziskovanje tako na Japonskem kot v Sloveniji močno razlikujejo od oddelka do oddelka. Ker sem v Sloveniji delala na treh, na Japonskem pa le na enem oddelku, bi bilo narobe primerjati razmere v splošnem.

Lahko povem, da sem pričakovala, da bom na Japonskem prišla v bolj tehnološko razvit laboratorij, s tehničnim osebjem, ki bo skrbelo za laboratorije in pomagalo pri poskusih. Vendar tu nimamo niti enega tehnika, za vse skrbimo sami, tudi za čiščenje laboratorijev in pisarn. Kar nekaj naprav je zelo starih, prav tako so zelo stari tudi računalniki v pisarnah.

Tudi na Japonskem so nekateri oddelki precej finančno omejeni. Brez tehničnega osebja porabim veliko več časa za priprave na poskuse, vendar si kljub temu ne bi želela zamenjati laboratorija, v katerem trenutno raziskujem.

Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem. 

Vsakič znova z navdušenjem pod mikroskopom opazujem razvoj zarodkov morskih ježkov in ostrig. Na začetku se razvijajo zelo hitro in vsako uro zarodek izgleda drugače, dokler se ne razvije v ličinko. Čudovito je.

Ličinki morskega ježka pod mikroskopom (foto: VL)

Če bi imela priložnost iti na kavo s predsednikom vlade, kaj bi mu predlagala, da izboljša na področju znanosti?

Pred odhodom na Japonsko sem imela priložnost srečati našega predsednika vlade in zame je bila to zelo prijetna izkušnja.  Njegova stranka ima programsko skupino, v kateri sem sodelovala tudi sama.

Na sestankih smo diskutirali o razmerah raziskovanja v Sloveniji ter iskali rešitve in prepričana sem, da je premier seznanjen z zaključki teh sestankov. Zavedam pa se, da ni vse odvisno le od njega in da odločitev ne sprejema sam. Zato tudi kljub prizadevanjem za pozitivne spremembe na ravni države do njih ni vedno mogoče priti zelo hitro – ali pa do njih sploh ne pride.

Če denar ne bi bil omejitev, kaj bi raziskovala?

Morda bi se tokrat lotila raziskav na področju književnosti. Morda interpretacije besedil ali pa primerjalne književnosti. Še najraje bi se kar sama lotila pisanja knjig in poezije.

Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Tega ne vem in s tem vprašanjem se tudi ne obremenjujem. Skoraj karkoli sem v preteklosti planirala, se ni uresničilo v planirani smeri. Me je pa življenje pogosto zelo pozitivno presenetilo in so se nova življenjska poglavja začela in zaključila bolje, kot sem si lahko predstavljala.

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Od skopega števila neznanstvenih knjig, ki sem jih prebrala v preteklosti, bi morda izbrala Ano Karenino. Namesto igre, bi priporočila opero Carmen (Bizet). Film: Once upon a time in the west.

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Če lahko od tistih, ki jih ni več med nami, potem bi povabila svojega očeta.

—

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti.

V rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

Njuno delo lahko podprete z donacijo Zavodu Metina lista in v zahvalo boste prejeli knjigo Zanimiva, navdihujoča, uporabna.