Meta PHoDcast Zapisi 23: Sara Može, jezikoslovka

SARA MOŽE (@Sara_Moze) je podoktorska raziskovalka na Univerzi v Wolverhamptonu v Veliki Britaniji, kjer pod vodstvom profesorja Patricka Hanksa sodeluje pri ustvarjanju slovarja vzorcev rabe angleških glagolov...

SARA MOŽE (@Sara_Moze) je podoktorska raziskovalka na Univerzi v Wolverhamptonu v Veliki Britaniji, kjer pod vodstvom profesorja Patricka Hanksa sodeluje pri ustvarjanju slovarja vzorcev rabe angleških glagolov in je asistentka urednika pri Cambridge Journal of Natural Language Engineering.

Z leksikografijo in računalniškim jezikoslovjem se je začela ukvarjati že v Sloveniji, ko je kot študentka prevajalstva dobila študentsko delo na Inštitutu Jožef Stefan, nato pa se je kot mlada raziskovalka iz gospodarstva zaposlila v podjetju Amebis in doktorirala na Filozofski fakulteti UL na temo konstraktivne analize glagolov premikanja v slovenščini in angleščini.

Dr. Sara Može

Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Po dokončanem doktoratu iz jezikoslovnih znanosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem se znašla v podobnem položaju kot mnogo mladih v Sloveniji – ker službe zame v Sloveniji ni bilo, sem se začela prijavljati na razpise v tujini. Pozornost mi je pritegnil razpis za raziskovalca na področju leksikografije, ki bi sodeloval pri pripravi Slovarja vzorcev rabe angleških glagolov ( v angl. »Pattern Dictionary of English Verbs« – dostopno na spletni strani pdev.org.uk) na Inštitutu za obdelavo jezikov in informacij (RIILP) Univerze v Wolverhamptonu. Delo je zvenelo izredno zanimivo, saj je tako teoretično kot metodološko kompatibilno z vsebino moje doktorske disertacije, ki bi jo najlažje uvrstila na področje dvojezične korpusne leksikografije (tj. slovaropisja).

Na razpis sem se seveda prijavila, čeprav sem bila prepričana, da službe najbrž ne bom dobila – zakaj bi za pisanje angleškega slovarja izbrali Slovenko, ki ni rojena govorka angleščine? Po opravljenem intervjuju po Skypu in uspešni praktični preizkušnji so me v roku enega tedna kontaktirali in mi sporočili veselo novico, da sem bila ravno jaz izbrana za razpisano delo.  Novica in posledična odločitev, da se preselim v Anglijo, sta prišli kot strela z jasnega, saj ponudbe resnično nisem pričakovala, vendar sem priložnost naposled le zagrabila, saj je šlo za sanjsko službo, ki mi predstavlja resnični izziv, poleg tega pa drugih alternativ takrat žal nisem imela. Sprva sem se v Anglijo odpravila le za 8 mesecev, vendar so mi pogodbo podaljšali in zdaj sem na Inštitutu zaposlena že več kot dve leti.

Sara Može (foto: osebni arhiv)

Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Korpusna leksikografija je interdisciplinarno področje, ki združuje raznolike teoretične pristope in metode iz jezikoslovja in računalništva, pri čemer je glavni cilj razvoj in gradnja leksikalnih virov na podlagi kvalitativne in statistične obdelave ogromne količine jezikovnih podatkov za potrebe tako navadnih uporabnikov kot računalniških sistemov za obdelavo naravnih jezikov.

Če poenostavim – raziskovalci na tem področju uporabljamo računalnike in elektronske zbirke besedil (t.i. korpusi) zato, da na empirični način proučujemo, kako govorci dejansko uporabljajo jezik v vsakodnevni komunikaciji.

Zanima nas razmerje med pomenom in slovnico, tj. kako ljudje uporabljamo in medsebojno kombiniramo besede zato, da ustvarjamo pomen. Z drugimi besedami: kako se besede v stavku in povedi prepletajo v vzorce rabe in kako ti vzorci tvorijo stavčni pomen? Kako izbira ene besede v stavku, recimo glagola, aktivira točno določeni pomen ali podpomen druge večpomenske besede v stavku? Na primer: če ob samostalniku lisice uporabimo pridevnik stekle, naša izbira aktivira povsem drug pomeni samostalnika, kot bi ga denimo glagol sneti, pri čemer je namesto o živali govora o kovinskem pripomočku, ki ga tipično uporabljajo policisti. Uporaba obsežnih zbirk besedil in računalniških orodij za njihovo obdelavo nam daje popolnoma nov vpogled v vsakdanjo rabo jezika in nam omogoča, da na inovativen način proučujemo vzorce rabe in razmerja med besedami, pomeni in besednimi zvezami. Te ugotovitve leksikografi seveda pridno zapisujemo v slovarje.

Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Največji prednost znanstvenega pristopa, ki sem ga ubrala, je vsekakor usmerjenost v dejansko rabo jezika. S kognitivnega vidika smo ljudje nekako programirani, da najprej opazimo to, kar je čudno, nenavadno, nepredvidljivo in torej »štrli« iz vsakdanjega. Na podoben način so se tudi jezikoslovci v preteklosti posvečali prej nenavadnim jezikovnim pojavom kot vsakodnevni rabi jezika, saj je bila ta v njihovih očeh monotona, in pogosto upravičevali svojo izbiro s puhlimi izgovori, češ da »tega nam pa ja ni treba posebej opisovati, saj to pa vendarle vsi že vemo!«.

Kot rojeni govorci jezika pogosto jemljemo primere vsakodnevne rabe jezika kot samo po sebi umevne in nezanimive in se tipično ne zavedamo, kako je ravno vsakdanji jezik bogata zakladnica informacij, prek katerega lahko proučujemo jezikovne in kognitivne mehanizme, ki urejajo razumevanje in tvorjenje stavkov, povedi in besedil. Vsi tisti, ki smo se kdajkoli učili tujega jezika, se bomo strinjali, da pomen in raba osnovnega besedišča nista niti približno samo po sebi umevna. Podobno velja za računalniške sisteme, kot so denimo spletni prevajalniki, ki jim razdvoumljanje (disambiguation) vsakodnevnega jezika še vedno povzroča nemalo preglavic. Korpusni pristop nam s tega vidika ponuja rešitev, saj nam omogoča, da v navidezno neurejeni množici vsakodnevnih pojavov najdemo smiselne vzorce, ki jih lahko popišemo in ekspliciramo do te mere, da so jasni ne le za navadne uporabnike, temveč potencialno tudi za računalniške sisteme, ki so usmerjeni v obdelavo naravnih jezikov.

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najbolj prijetni del službe je vsekakor jezikoslovna analiza, kar v mojem primeru pomeni predvsem iskanje vzorcev v morju jezikovnih podatkov in pisanje slovarskih iztočnic. Najmanj prijeten del so administrativne naloge, ki jih delo na univerzi nekako avtomatično potegne za sabo – v mislih imam predvsem izpolnjevanje raznih obrazcev in papirologije, za katere vsi skrito sumimo, da jih po oddaji odgovorne osebe v kadrovski in na drugih administrativnih oddelkih zgolj zatlačijo v skriti pod mizo, ne da bi jih kdajkoli prej prebrali.

Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Bojim se, da bi s tako primerjavo delala krivico raziskovalnim ustanovam v Sloveniji, saj so moje izkušnje nekoliko omejene – sprva sem bila na raziskovalnih projektih zaposlena le prek študentskega dela, v času doktorata pa sem prek razpisa delala kot mlada raziskovalka v gospodarstvu v podjetju Amebis iz Kamnika, tako da izkušenj z raziskovanjem na slovenskih univerzah pravzaprav nimam.

Vse, kar lahko rečem, je naslednje: Slovenija je zelo majhna država s še manjšim trgom dela in kaj dosti priložnosti za mlade, ki bi se radi uveljavili v akademskem svetu, žal ni, od tod tudi t.i. »beg možganov« v tujino, ki je v zadnjih letih postal tako rekoč trend v naši državi.

Sama sem se na Zavodu za zaposlovanje znašla za 9 mesecev, preden sem dobila službo v Angliji, tako da lahko z gotovostjo rečem, da je v tujini več priložnosti za raziskovalce. Kar se tiče razmer na našem inštitutu, se lahko pohvalimo, da raziskovanje poteka v duhu solidarnosti, sodelovanja in velike odprtosti s strani vseh članov kolektiva. Naš inštitut deluje kot neodvisna enota znotraj univerze, kar pomeni, da je za svoje delovanje odvisen predvsem od eksternega financiranja – boj za sredstva je seveda sestavni del akademskega življenja ne glede na državo delovanja, ker pa je naš inštitut majhna raziskovalna enota, je njegov obstoj v večji meri odvisen od uspešnih prijav na projektne razpise.

Pomemben vir dohodkov za večino ostalih oddelkov na univerzah v Veliki Britaniji so zagotovo šolnine, saj sta tukaj plačljiva tako podiplomski kot dodiplomski študij. S tega vidika se tako naš inštitut kot sistem, ki je vzpostavljen drugod po državi, precej razlikuje od večine tovrstnih institucij v Sloveniji, katerih delovanje v večji meri finančno podpira država. Pri nas je ogromen poudarek na pridobivanju sredstev, pri čemer so sheme financiranja visoko kompetitivne in tipično dajejo prednost tistim projektom, katerih rezultati bodo predvidoma imeli največji vpliv na družbeni in gospodarski razvoj države.

Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Na sliki je zajem zaslona spletnega orodja Sketch Engine (https://www.sketchengine.co.uk), ki ga naša raziskovalna skupina uporablja za brskanje po elektronskih zbirkah besedil (tj. korpusih) in jezikoslovno analizo pomenskih in skladenjskih lastnosti besed. Kot je razvidno iz slike, začnemo pri analizi vedno z vzorcem povedi, ki vsebujejo izbrano besedo – v našem primeru je to glagol ‘seduce’ (v slov. zapeljavati, osvajati).

Pri analizi korpusnega gradiva, ki vključuje povedi iz raznovrstnih besedilnih virov, pa se nemalokrat zgodi, da naletimo na posebno duhovite in ustvarjalne primere, ki nam resnično popestrijo dan. V našem primeru gre za poved »He used his handsome appearence to seduce an ogress who bore him three dreadful children, Fenrir the Wolf, the Midgard Snake and Hel.« (v slov. »Njegova privlačna zunanjost mu je pomagala osvojiti velikanko, s katero je imel tri obupne otroke, volka Fenrirja, kačo Midgard in Hel.«). Zanimivo, ne?

Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Prevajalka. Ob vpisu na univerzo  je bil moj cilj diplomirati kot prevajalka za angleščino in italijanščino in se zaposliti na prevajalskem podjetju, kjer bi idealno prevajala predvsem literarna in humanistična besedila in se ukvarjala s podnaslavljanjem. V življenju pa se stvari seveda obrnjeno precej drugače, kot si človek sprva misli – v tretjem letniku študija sem se prijavila na študentsko delo prek Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani, kar mi je omogočilo, da sem si začela pridobivati dragocene izkušnje na področju korpusnega jezikoslovja in obdelave naravnih jezikov. Ta edinstvena priložnost je vsekakor izoblikovala mojo prihodnost, saj sem se po dokončanem študiju odločila preusmeriti iz prevodoslovja v korpusno jezikoslovje in leksikografijo in se tako vpisala na doktorski program iz širšega področja jezikoslovja.

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Najverjetneje igralca Davida Sucheta, ki me je v vlogi Hercula Poirota v televizijski seriji popolnoma očaral. Pred leti sem si ogledala dokumentarec, v katerem je razlagal, kako se je pripravljal na to vlogo. Mesece pred začetkom snemanja je temeljito proučil material, ki ga je imel na voljo, in s svojimi zapiski zapolnil debel fascikel. Zapisal si je vsako podrobnost, za katero je slutil, da bi mu utegnila priti prav, in si jo poskusil zapomniti. Med snemanjem se je v vlogo poglobil do te mere, da se je celo v zakulisju vedel kot slavni detektiv in v govoru ohranil Poirotov belgijski naglas. Ko se med enim od prizorov ni mogel spomniti, koliko žlic sladkorja si detektiv Poirot navadno da v skodelico čaja, ga je ta podrobnost zbegala do te mere, da je moral prekiniti snemanje, poklicati ženo in jo prositi, da pogleda v zapiske in mu sporoči to podrobnost. Njegova popolna predanost vlogi in neizmerna ljubezen do poklica, ki ga je ubral, je nekaj, kar globoko občudujem.

Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

Na žalost milijon evrov ni veliko, če delaš na angleški univerzi, saj si administrativni oddelki prilastijo več kot polovico; večina raziskovalnih projektov, ki tri do štiri raziskovalce zaposlijo za največ tri leta, zelo hitro doseže ta maksimum.

Pa vendar – če bi imela milijon evrov, bi jih definitivno vložila v razvoj in gradnjo obsežnih večjezičnih, elektronskih leksikalnih virov za potrebe sistemov za obdelavo naravnih jezikov.

Mislim, da smo se vsi že kdaj malce igrali z orodji, kot je denimo Google Translate, in se iskreno nasmejali prevodom, ki jih tovrstna orodja producirajo. Veliko bo še treba narediti, preden bodo samodejni prevajalniki postali dovolj zanesljivi za vsakdanjo rabo; s tega vidika je priprava računalniško motiviranih večjezičnih virov, ki bi jih bilo mogoče vgraditi v sisteme, zato da generirajo slovnično in semantično korektne prevode, vsekakor smiselna strategija za nadaljnji razvoj prevajalnikov in ostalih računalniških orodij, ki kot komponento vključujejo razdvoumljanje besednih in stavčnih pomenov.

Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let? Najbrž bom še naprej aktivna kot raziskovalka na področju korpusnega jezikoslovja in leksikografije, vendar bo moja raziskovalna dejavnost usmerjena predvsem v kontrastivne teme in pripravo večjezičnih slovarjev in ostalih leksikalnih virov. Čez 40 let? Nimam pojma. Srkala koktejl na peščeni plaži v Guamu? Jezikoslovec lahko le upa …

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Moja šibka točka je definitivno znanstvena fantastika, pri čemer nekako vedno prevladajo filmi in serije s temačno tematiko – tistim, ki imajo podoben okus, bi priporočila predvsem serijo Sense8, kot alternativi pa ameriško serijo Continuum ali japonski anime Death Note.

S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti?

Izgovorov za zavlačevanje mi na žalost stežka zmanjka. Med najpogostejšimi so: »Tega se bom lotila jutri. Časa je še na pretek!« (beri: »Začeti bi morala prejšnji teden«), »Evo, saj bom, ampak prej moram narediti [vstavi trivialno nalogo], ker je to dosti bolj nujno …« in »Evo, samo še eno epizodo, pa začnem. Obljubim!«. Na žalost ima to za posledico zelo pogosto dokončevanje dela ob pol enih zjutraj, kar za nočno ptico, kot sem jaz, pravzaprav niti ni tako tragična alternativa.

Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Redna letalska povezava med Birminghamom in Ljubljano z nizkocenovnim letalskim prevoznikom. Trenutno mi potovanje v Slovenijo z vsem prestopanjem in čakanjem na letališčih vzame 10-12 ur, kar pomeni, da mi domov na žalost uspe iti bolj poredko. Živeti izolirano, ločeno od svojcev in prijateljev, je vsekakor najtežja preizkušnja za vse, ki živimo in delamo v tujini.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

————————————-