Meta PHoDcast Zapisi 19: Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar

LUKA LISJAK GABRIJELČIČ (@llisjak) je univerzitetni diplomirani zgodovinar in italianist Filozofske fakultete UL ter magister zgodovine na Central European University v Budimpešti, kjer končuje doktorski študij. Ukvarja se z zgodovino...

LUKA LISJAK GABRIJELČIČ (@llisjak) je univerzitetni diplomirani zgodovinar in italianist Filozofske fakultete UL ter magister zgodovine na Central European University v Budimpešti, kjer končuje doktorski študij. Ukvarja se z zgodovino intelektualnih gibanj, predvsem s sintezo politične misli v vzhodnem delu Srednje Evrope, in je eden izmed koordinatorjev projekta Negotiating Modernity. Poleg tega je tudi esejist, prevajalec in publicist. Piše kolumne za Siol in je urednik revije Razpotja ter portala Kritika konservativna.

Luka Lisjak Gabrijelčič (foto: Samo Puhek, Siol)

Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Po končanem študiju v Ljubljani sem se nekaj časa preživljal s prevajalstvom in občasnim publicističnim pisanjem, zanašalo pa me je tudi v politiko. A kmalu sem ugotovil, da sem po naravi nagnjen h globlji analizi stvari in k tipu rigoroznega in distanciranega premisleka, ki ima v današnjem svetu svoje mesto le v akademski sferi. Zato sem se kljub določenemu odporu do akademskega manierizma, ki me do danes ni zapustil (kvečjemu se še okrepil), usmeril v to kariero.

Najprej sem poskusil po poti, ki je med slovenskimi humanisti – sklepam pa, da tudi med naravoslovci in družboslovci – najobičajnejša: skušal sem dobiti mesto mladega raziskovalca na katerem od znanstvenih inštitutov oziroma fakultet. Pri tem sem bil k sreči neuspešen: kot alternativa se mi je ponudila tujina.

Ker sem bil za začetek akademske kariere že relativno star (imel sem 27 let), sem čutil, da pred doktoratom potrebujem nekakšno predpripravo, kjer bi lahko osvežil in poglobil svoje znanje. Tako sem se odločil za Master of Arts (MA) na Srednjeevropski univerzi (CEU) v Budimpešti, ki je bila ena redkih kakovostnih visokošolskih inštitucij v tem delu Evrope, ki je nudila tovrstne programe, vsaj na mojem področju. Poleg tega je bil – in je še vedno – njen magistrski študij ukrojen prav po meri študentov iz Srednje in Vzhodne Evrope, ki smo se lotevali znanstvene kariere. Univerza namreč nudi posebno podporo pri prodiranju na zahodni akademski prostor, njeni programi, zlasti na področju zgodovinopisja, pa so istočasno omogočali poglobitev ekspertiz, pridobljenih na polju posameznih nacionalnih zgodovin, njihovo umestitev v širši regionalni kontekst ter nadgradnjo s sodobno metodologijo in epistemologijo, ki je v visokošolskem kurikulumu večine teh državah še vedno šibka, da ne rečem odsotna. CEU se mi je torej ponujala kot naravna izbira. Že pri sprejemnem intervjuju sem ugotovil, da je bila ta odločitev pravilna. Zahvalil sem se Previdnosti, da sem bil povsod zavrnjen kot mladi raziskovalec, saj mi slovenske institucije ne bi mogle nuditi takšne razširitve obzorij, kakršno mi je omogočila CEU.

Kljub temu sem nameraval doktorat vpisati na EUI v Firencah. Tja sem se že prijavil s predlogom dizertacije o katalonskem nacionalizmu v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Toda med opravljanjem master programa v Budimpešti (na temo fenomena »venetske teorije« pri Slovencih v osemdesetih) mi je mentor ponudil sodelovanje pri projektu pod okriljem ERC – kar je za študenta seveda pregovorna corleonovska ponudba, ki je ne moreš zavrniti. Pogoj je bil, da z doktoratom nadaljujem na CEU, kar sem kljub pozitivnemu odgovoru iz Firenc brez večjih pomislekov sprejel.

Projekt, z nekoliko klišejskim postmodernim imenom Negotiating Modernity, je potekal pod okriljem Center for Advanced Study v Sofiji, pri čemer nam je CEU ves čas nudila dragoceno institucionalno in tehnično podporo. Gre za projekt, v katerega je vključena kakšna dvajseterica zgodovinarjev, pišemo pa sintetično zgodovino politične misli v Srednji in Vzhodni Evropi od poznega razsvetljenstva do danes. Sam sem med šesterico koordinatorjev, ki bdimo nad projektom od začetka.

Projekt je bil sprva načrtovan za obdobje petih let in pol, a smo ga nato podaljšali na skoraj osem let, pri čemer se je naš output več kot podvojil: izdali naj bi knjigo s tristo stranmi, rezultat pa bosta dve knjigi z več kot štiristo stranmi. Prvi zvezek je izšel letos pri Oxford University Press. Drugi zvezek, kjer sem med soavtorji tudi sam – skupaj s kolego Michalom Kopečkom iz Prage sva napisala zadnji dve poglavji, ki obsegata obdobje po drugi svetovni vojni – pa bo zunaj na začetku naslednjega leta. S tem se projekt zaključuje, skoraj gotovo pa mu bo sledila vrsta znanstvenih člankov, saj nam je ostalo ogromno neobjavljenega materiala. Kolikor vem, je to, po obsegu preštudiranega materiala, najširša in najbolj poglobljena sintetična zgodovinska monografija o Srednji in Vzhodni Evropi doslej. Mislim, da bo to vsaj kako desetletje ostalo referenčno delo, mimo katerega ne bo mogla nobena študija o intelektualni, politični, pa tudi kulturni zgodovini vzhodnega dela Srednje Evrope – torej področja med Baltikom in Jadranom ter med Nemčijo in Rusijo.

Maciej Janowski, Luka Lisjak Gabrijelčič, Maria Falina, Michal Kopeček, Monika Baár in Balász Trencsényi – soavtorji knjige Negotiating Modernity (foto: Diana Mishkova)

Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Tu bom odgovoril na splošno, saj se moje delo na zgoraj omenjenem projektu umešča v širše področje zanimanja, ki smo mu nekoč pravili »zgodovina idej«, na območju pod nemškim kulturnim vplivom, kamor tradicionalno spada Slovenija, pa tudi »duhovna zgodovina«. Danes pod vplivom anglosaške historiografije raje govorimo o »intelektualni zgodovini«. Ta pojem mi tudi osebno ustreza, saj najbolj natančno opisuje, s čim se ukvarjam.

Zanima me zgodovina intelektualnih gibanj, pri čemer je moj poudarek na načinu, kako so ta gibanja oziroma posamezniki znotraj njih proizvajala določene ideje, pojmovanja in razumevanja stvarnosti – predvsem družbene in politične stvarnosti.

Sam se torej osredotočam na »produkcijo idej«, medtem ko se z njihovim širjenjem ukvarjajo zgodovinarji diskurzov in transferjev. To je področje, ki je pri nas zelo šibko. V slovenskem zgodovinopisju poleg tradicionalne politične zgodovine prevladujejo različne podzvrsti socialne zgodovine, ki svoj navdih še vedno črpajo iz metodologije sedemdesetih in osemdesetih let, kulturna zgodovina pa je, z nekaterimi zanimivimi izjemami, zelo zastarela.

In tu pridemo do odgovora na vaše vprašanje: mislim, da vsaka družba, vsaka politična skupnost, potrebuje vpogled na način, kako je skozi čas dojemala realnost; kako se je spreminjalo njeno razumevanje družbenih, ekonomskih, političnih, kulturnih in etičnih vprašanj, in kako se je s tem spreminjala njena identiteta. Mislim, da je nesposobnost našega zgodovinopisja, da bi ponudilo to, čemur je francoski zgodovinar Philippe Ariès pravil histoire existentielle – niansirano sliko preteklosti, ki poleg dejstev vsebuje tudi empatičen, a natančen prikaz, kako so prejšnje generacije gledale nanje – v dobršni meri kriva za črno-belo gledanje na zgodovino pri nas, ki preprečuje, da bi preteklost postala vir navdiha za občansko skupnost onkraj političnih razlik, ki jo prečijo.

Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Kot rečeno, sodelujem v projektu, ki piše sintetično zgodovino politične misli v vzhodnem delu Srednje Evrope. »Sintetična« pomeni, da naš fokus ni izkopavanje novih dejstev, temveč integracija obstoječega znanja v novo regionalno sintezo. To ne pomeni, da nimamo opraviti s številnimi doslej še neraziskanimi teksti (predvsem v delu, na katerega se osredotočam sam, torej v povojnem obdobju, je takšnih primerov precej), toda glavni doprinos našega dela je v analizi tega materiala na celovitejši ravni, tj. v odnosu do trendov in pojavov v ostalih državah v regiji ter v razmerju do vplivov od drugod, predvsem seveda z Zahoda, a tudi Rusije in nekdanjega Otomanskega imperija.

Izvorna spodbuda za projekt je bil način, kako se pišejo zgodovinske sinteze o zgodovini politične misli (a tudi kulture, umetnosti, političnih gibanj itd.) v Evropi. To je skoraj brez izjem zgodovina »svete trojice« Zahoda – Francije, Nemčije in Anglije – na katero je pripet zunanji krog posvečenih (Italija, Iberija, Beneluks, Avstrija, če ima srečo). Zgodbi, ki izhaja iz te perspektive, so nato kot okraski dodane »izjeme« (Rusija, Skandinavija … Balkan in Švica kot zastopnika nasprotnih klišejev), pogosto v skrajno shematični, da ne rečem karikirani obliki. Ves »land in between«, ki predstavlja tretjino prebivalstva Stare celine, je lahko zadovoljen, če v tej shemi dobi fusnoto.

Med monografijami, ki so se uspešno zoperstavile temu modelu, moram izpostaviti »Povojno Evropo« Tonyja Judta – to je bil tudi razlog, da smo Judta vključili v strokovni svet, ki nam je pomagal pri sprotni evalvaciji dela, a je žal podlegel bolezni kmalu po začetku projekta.

Drugo osišče raziskave je definicija regionalnega okvira: identificirali smo jo na področju med velikimi nacionalnimi državami Zahoda in centri kontinentalnih imperijev. Torej široko območje vzhodno od Nemčije in Italije, zahodno od Rusije in Turčije ter južno oz. vzhodno od Avstrije. Iz obravnave smo morali zaradi okoliščin, ki niso vezane na sam koncept raziskave, izpustiti Grčijo (strokovnjakinja za grško zgodovino nas je po dveh letih zapustila in žal nismo uspeli najti ustreznega nadomestila za njeno ekspertizo).

Vodilna teza raziskave je, da imajo te dežele določene skupne specifike v primerjavi z ostalimi deli Evrope. Seveda tudi med njimi obstajajo znatne razlike – in prav način, kako smo te razlike prikazali v dinamični medsebojni primerjavi in v odnosu do »Zahoda« ter jih hkrati povezali v koherentno, niansirano zgodbo, ki ni niti gola sestavljanka različnih nacionalnih zgodovin niti narativni konstrukt, ki bi izbrisal razlike med posameznimi nacionalnimi zgodbami in regionalnimi okviri, je po mojem (sicer ne povsem nepristranskem) mnenju glavni doprinos tega dela.

Naj poudarim, da je to delo, ki je v prvi vrsti namenjeno predvsem drugim zgodovinarjem in utegne biti za laičnega bralca pretežek zalogaj, saj predpostavlja precejšnjo mero znanja tako o osnovnih potezah zgodovine posameznih držav in narodov, vključenih v raziskavo kot o politični misli nasploh. Poleg tega operira s historiografsko terminologijo, ki zahteva določen trening v sodobnih metodologijah znanstvenega zgodovinopisja. To pa ne pomeni, da knjiga nima številnih dragocenih poant za širšo publiko – vendar je že zaradi širine njenega geografskega spektra in zapletene narave pojavov, ki jih obravnava, njena dikcija precej zgoščena, kar pomeni, da bo njeno sporočilo lahko doseglo širšo javnost prek posredovanja ostalih zgodovinarjev oz. strokovnjakov, ki se je bodo lotili. Tudi zato je bil naš namen napisati knjigo, ki bi bila dostopna ambicioznejšim študentom zadnjih letnikov dodiplomskega študija zgodovine oziroma tistim družboslovcem, ki se ukvarjajo s Srednjo in Vzhodno Evropo.

To torej ni Judtova Povojna Evropa in bo težko našla mesto na policah povprečnega izobraženca: upamo pa, da bo postala sestavni del kurikuluma podiplomskih študijskih programov, ki hočejo svojim študentom omogočiti vpogled v historične dinamike tega dela Evrope.

Poleg tega verjamemo, da lahko služi kot dragocen vzor za podobna dela o drugih heterogenih regijah svetovne (pol)periferije z razpoznavno historično specifičnostjo (npr. Latinska Amerika, podsaharska Afrika ali Jugovzhodna Azija).

V svojem doktoratu pa se osredotočam na temo, ki je le tangencialno povezana s projektom, namreč s konceptualizacijami nacionalne identitete pri slovenskih nekomunističnih levičarskih intelektualcih v obdobju med uvedbo kraljeve diktature l. 1929 in ustanovitvijo Nove revije na začetku osemdesetih let. Tega do sedaj ni raziskal še nihče: v bistvu sploh nimamo zgodovine slovenske nacionalne identitete, ne »z vrha« (torej z vidika kulturnih in političnih elit), ne »od spodaj« (se pravi njenih manifestacij med širšimi sloji prebivalstva). Obstajajo fragmenti takšnih raziskav: moj namen je narediti nekaj bolj ambicioznega kot dodaten fragment, vendar manj kot celotno sliko »z vrha« v omenjenem obdobju. Ne glede na to, kako se mi bo končni rezultat posrečil, bo to nekaj novega v slovenski historiografiji. V širše srednjeevropsko in post-jugoslovansko zgodovinopisje pa bi rad doprinesel nekaj malega k razumevanju dinamik center-periferija: kako poskusi homogenizacije in centralizacije rojevajo reakcijo tudi na točkah, kjer je ta najmanj pričakovana.

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Prva štiri leta sem poleg raziskovalnega dela imel počez tudi administrativni vidik projekta. To je poleg papirologie vulgaris in prijetnejših dodatnih opravil, kot so npr. upravljanje s spletno stranjo (www.negotiating.cas.bg), koordinacija dela, organiziranje delavnic in konferenc širom po Srednji Evropi, s seboj prineslo tudi nalogo komunikacije z bruseljsko birokracijo. Zgolj malo pretiravam, če rečem, da me je to pripeljalo do roba živčnega zloma.

Šalo na stran, še tako neprijetna izkušnja lahko pomaga pri osebni in profesionalni rasti.

Kako primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Težko primerjam, ker z raziskovalno sfero v Sloveniji po zaključku dodiplomskega študija nikoli nisem imel neposrednega stika. Kljub temu sem pri delu za doktorat veliko delovnih ur preživel v slovenskih knjižnicah in arhivih. Glede osebja ne morem reči ničesar slabega, je pa dejstvo, da so slovenske knjižnice na splošno slabo založene s tujo znanstveno literaturo s širšega humanističnega in družboslovnega področja. Domnevam, da je glede dostopa do tuje znanstvene periodike situacija še slabša.

To je deloma razumljivo, saj je ta literatura pogosto draga, deloma pa ne, saj včasih primanjkujejo osnovna dela, ki se jih da na Amazonu nabaviti za smešno ceno. Recimo, da to lahko reši raziskovalec iz lastnega žepa, toda situacija, ko nikoli ne veš, česa vsega ne boš dobil v nobeni knjižnici v državi, zna biti depresivna.

Kolegi na projektu so lahko brez večjih težav delali na daljavo iz Prage, Dublina ali Leidna. Če bi sam ves ta čas moral preživeti v Sloveniji, tega ne bi bil zmogel brez dodatnega budžeta za nabavo literature – ali potnih stroškov za ekspedicije v tujino in kopiranje.

Tudi sicer je raziskovalno okolje v kompleksu CEU (ki vsebuje tudi Open Society Archives, z bogatim izborom gradiva iz obdobja komunizma) vsekakor boljše od tega, kar mi bi lahko nudile slovenske institucije. Kljub temu slišim, da je raziskovalno okolje ponekod v Sloveniji, predvsem na ZRC SAZU, dokaj kakovostno in na splošno se mi zdi, da se po letih precejšnje letargije slovenska historiografija počasi zbuja iz svoje splendid isolation.

Poleg tega nam digitalizacija iz leta v leto vsem lajša življenje.

Z besedo ali sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Junij 2012 v albanski prestolnici. Slikal sem jaz, na fotografiji pa so, od leve proti desni, kolegi raziskovalne ekipe: Balász Trencsényi, vodja projekta, Lea Ypi iz londonske LSE, Maria Falina, predavateljica na University College Dublin, Monika Baár, profesorica na Univerzi v Leidnu, za njo pa se skriva Maciej Janowski iz Inštituta za zgodovino Poljske akademije znanosti.

Balász Trencsényi, Lea Ypi, Maria Falina, Monika Baár in Maciej Janowski – sodelavci na projektu Negotiating modernity (foto: LLG)

Nastala je med delavnico na European University of Tirana. Po koncu srečanja smo med turističnim sprehodom zatavali v napol zapuščeni verski kompleks na robu starega mesta. Tu smo naleteli na mladega pridigarja iz verske bratovščine bektaši, ki izhaja iz sufistične tradicije znotraj šiitske veje islama in je imela zelo pomembno zgodovinsko vlogo v duhovni zgodovini Albanije. V času komunizma je bila njihova dediščina povsem uničena, zdaj jo le trudoma obnavljajo. Pridigar nas je “zalotil” pri ogledu ravnokar obnovljene mošeje in nam razkazal celoten kompleks, kjer ena zraven druge stojita sunitska in šiitska shodnica, ter nam predstavil njegovo zgodovino. Nazadnje nas je v sunitski džamiji posedel v krog in nas počastil s prikupno razpravo o izkušnji božanskega ter univerzalni etiki, ki izhaja iz duhovne razsežnosti bivanja. Bektaši so, podobno kot alaviti v Mali Aziji in Siriji, namreč zagovorniki mistične predstave o Bogu, ki teži k preseganju razlik med posameznimi verskimi tradicijami v iskanju Absolutnega … Tako smo se sredi betonske džungle sodobne Tirane nepričakovano znašli v neoplatonistični debati o transcendentalnem bistvu stvarstva, kakršno si lahko zamislimo v srednjeveškem Damasku ali arabski Kordovi … Naš gostitelj je navdušeno delil svoje znanje metafizike od Plotina do Hegla, pri čemer je ves čas prehajal med jeziki, da bi razkazal širino svojih kulturnih obzorij: od angleščine v nemščino, prek ruščine, francoščine in italijanščine ter občasnega albanskega vložka nazaj v angleščino. Bila je, res, binkoštna izkušnja. Slika mi je še posebno simpatična, ker vsakdo na njej izhaja iz druge verske tradicije: judovstvo, islam, pravoslavje, protestantizem in katolištvo.

Zdajle sem ugotovil, da sem delil anekdoto in ne podrobnosti iz raziskovanja … No, lahko dodam, da smo naslednjega dne vsi udeleženci te mistične seanse imeli poglobljeno diskusijo o posameznih poglavjih nastajajoče knjige, ki je trajala štirinajst ur z dvajsetminutnim premorom za kosilo v obliki bureka in jogurta; z delom smo zaključili tako pozno, da smo komajda našli odprto restavracijo za večerjo. Ne vem, če je ta podrobnost navdušujoča, ponazarja pa običajni delovni ritem našega projekta.

Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Verjetno bi se znašel v publicistiki ali se usmeril v prevajalstvo. Pri slednjem bi verjetno bil povprečen, pri prvem najbrž boljši … Že zdaj pišem kolumne za portal Siol, ki imajo lep odmev. Ampak moje srce je drugje. Kot rečeno, me narava od površnosti (ki jo imam sicer rad) sili h kompleksnosti in poglobljenosti – hitro pridem do točke, kjer se neha splošno zanimanje javnosti in se začnejo zelo specifična področja ali pa zapletena analiza, ki ni več primerna za diskusijo na ravni, kjer mi ljudje niso primorani slediti iz profesionalne dolžnosti ali neobičajno vztrajnega zanimanja za moje teze. To seveda ne pomeni, da svoje mesto nujno vidim le na znanstvenem področju: dandanašnji, kot veste, zna biti akademska in znanstvena sfera zelo duhamorni balonček. Toda to ima svoje prednosti, saj se človek, ki si zna izboriti svoje mesto v tem zverinjaku, nauči marsikaterih veščin, ki so uporabne v tako imenovanem resničnem svetu. Sam sem miselno dokaj prilagodljiv primerek. Ko mi je mentor ponudil sodelovanje na projektu, je bil moj prvi odziv: “saj o politični misli v Srednji in Vzhodni Evropi razen tega, kar sem se naučil v enem semestru vaših predavanj, ne vem ničesar!” Odgovor: “Se boš že naučil.” In sem se. Ne brez težav, a sem se. To sposobnost, da v kratkem obdobju do nians dešifriram kompleksne sisteme pomenov, štejem za svojo največjo veščino.

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Sílvia Pérez Cruz. Če bi zavrnila, bi poskusil srečo pri nekdanjem papežu Ratzingerju. Tretja možnost bi bil Ross Douthat, kolumnist New York Times, ki pa me je enkrat že pustil na cedilu.

Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval?

Če bi imel milijon evrov za raziskavo, bi to verjetno pomenilo, da bi bil konkurenčen še v kakšnem naslednjem razpisu. Zato bi za začetek investiral v interdisciplinarno raziskavo o formaciji, reprodukciji in cirkulaciji elit – političnih, ekonomskih, znanstvenih, akademskih, kulturnih, umetniških – na Slovenskem v zadnjih sto petdesetih letih.

Če bi si od tega milijona lahko odtrgal 3 % provizije, bi si vzel dve leti za knjigo po zgledu Minulih iluzij zgodovinarja Françoisa Fureta: obsežen, pregleden esej o totalitarnih skominah in političnih zablodah slovenskih intelektualcev 20. stoletja.

Kaj boš počel čez 5 in kaj čez 40 let.

Čez 40 let? … »Zna biti, da … v mrtvaškem prtu še pred koncem dneva …«

Priporočilo za knjigo.

Tony Judt, Povojna Evropa, Pieter Judson, The Habsburg Empire, Andrej Inkret, In stoletje bo zardelo. Kocbek, življenje in delo.

Bonus za tiste, ki imajo prijatelje ali sorodnike, ki bolehajo za neomarksizmom: Leszek Kołakowski, Main Currents of Marxism (to je, mimogrede, primer klasika, ki je v celotni mreži slovenskih knjižnic prisoten v natanko enem izvodu).

S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti?

Obveznosti me tako preganjajo, da nimam energije za izmišljevanja. En rok je izgovor za zamujanje z drugim, meta-izgovor pa bi lahko bila moja nesposobnost, da rečem »ne«. Zadovoljen sem že, ko me ne pograbi kakšna psihosomatska bolezen.

Priznam pa, da včasih odlašam z delom s pomočjo Game of Thrones … Binge watching, ki sem ga prakticiral pri klasikih, kot sta The Wire ali Breaking Bad, pa sem opustil.

Kaj bi ti v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Dan, ki ima 28 ur. A se zadovoljim s potrpljenjem bližnjih nad mojo nesposobnostjo, da bi se prilagodil dejstvu, da jih ima manj.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

————————————-