Meta PHoDcast zapisi 11: Marijana Milkovič, italijanistka

Marijana Milkovič je doktorska študentka italijanskega jezika na Oddelku za humanistične študije Univerze Ca’Foscari v Benetkah. Preučuje italijansko gledališko izrazoslovje (predvsem arhaično) in pripravlja...

Marijana Milkovič je doktorska študentka italijanskega jezika na Oddelku za humanistične študije Univerze Ca’Foscari v Benetkah. Preučuje italijansko gledališko izrazoslovje (predvsem arhaično) in pripravlja terminološki slovar, ki bo združil rezultate raziskovalnega dela palografov, arhivarjev, zgodovinarjev, literatov in jezikoslovcev.

Zanima jo interdisciplinarno raziskovanje in razmišlja o projektih, ki bi študij jezikov povezali s psihologijo ali naravoslovnimi vedami. Poleg nadaljnega raziskovanja ima v mislih tudi rezervni načrt – vabljeni k branju!

Marijana Milkovič (foto: osebni arhiv MM)

Kakšne okoliščine so vas privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Za italijanista je nekako naravno, da se odpravi v Italijo. Kmalu po diplomi sem začela raziskovati in med italijanskimi univerzami odkrila tri, ki so bile zanimive zame. Odločila sem se prijaviti na sprejemne izpite, Beneška univerza jih je razpisala prva in po dveh dneh testov ter razgovorov mi je bilo ponujeno mesto, ki sem ga sprejela in pristala tukaj.

Zakaj je vaše raziskovalno področje zanimivo za nas?

V bistvu je moje delo le kapljica v morju. Ukvarjam se z dramatiko 18. stoletja, predvsem s preučevanjem grške dediščine v italijanski tragediji in komediji. Za to obdobje mi je bilo dodeljeno tudi delo na gledališkem izrazoslovju. Namen je zbrati izrazje, ki so ga poznali in uporabljali gledališčniki ter tisti, ki so o gledališču karkoli zapisali ali sporočali drugim. Obsežno analizo zahtevajo razne pisemske korespondence intelektualcev, ki so radi podajali ocene dramskih del, celo razpravljali o teoriji gledališča, včasih pa samo želeli koga obvestiti, da so si ogledali določeno predstavo. To dolgotrajno delo, ki zahteva tudi pregled in branje velikega števila rokopisov, je vir za strokovno pogovorno in žargonsko izrazje, ki je najmanj raziskano. Ko termin odkrijemo in uvrstimo na naš seznam, sledi analiza. V končni fazi pa poskušamo podati razlago, ga ovrednotiti s stališča pogostnosti rabe, opredeliti njegovo funkcijsko-zvrstno pripadnost, razložiti zgodovino termina in po potrebi dodati različna pojasnila.

Če v šali nekoliko posplošim: raziskujem dramatiko, tudi komedijo … Smeh je stalnica človeštva in vedno je dobro vedeti, kaj lahko človeka nasmeji in kako ga spraviti v dobro voljo.

Kaj vaše raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Upamo, da bo končni izkupiček čim popolnejši slovar italijanskih gledaliških izrazov, ki bo uporaben tako za jezikoslovce in prevajalce, kot za zgodovinarje in arhivarje ter druge raziskovalce. Pa tudi kdorkoli drug lahko pokuka vanj. Radi bi zajeli vso gledališko terminologijo, od tiste splošno znane in uveljavljene do stilno zaznamovane in zastarele.

Ker tudi sama veliko prevajam, imam pri delu pred očmi predvsem prevajalce. Zmotno je mišljenje, da za kakovosten prevod zadostuje dobro znanje jezika. Večina besedil, s katerimi se prevajalec srečuje, je dokaj specifičnih in nemogoče je, da bi bil obenem tudi strokovnjak za toliko različnih področij. Zato posega po različnih bazah, orodjih in pripomočkih, kakršen je tudi slovar, na katerem delamo.

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najmanj samo pisanje, ki sledi raziskovanju in odkrivanju. Najbolj pa zagotovo mednarodne konference in kongresi, kjer srečuješ ljudi z vsega sveta z enakimi ali podobnimi interesi, tu se podre veliko meja, saj je v ospredju prav znanost. Vedno z zanimanjem poslušam o različnih pristopih in spoznavam strokovnjake, ki se istih problemov lotevajo na drugačen in meni manj znan način. Taka srečanja nemalokrat ponudijo tudi priložnost, da v živo vidiš ljudi, o katerih si prej samo bral.

Kako lahko primerjate razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostujete?

Izkušenj z raziskovalnim delom v Sloveniji nimam, zato težko primerjam. Domnevam, da v Sloveniji ne bi bila tako potopljena v mednarodno okolje, saj naša država zaradi manj znanega jezika pritegne manjše število tujih raziskovalcev.

Z besedo in sliko delite z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s lastnimraziskovanjem.

Ker to delo vključuje tudi branje rokopisov, ki so velikokrat težko berljivi, bodisi zaradi nečitljive pisave in zbledelega črnila bodisi zaradi mehanskih poškodb, ki so nastale med njihovim popotovanjem skozi stoletja, je posvetovanje glede težavnih mest stalnica v postopku dešifriranja. In tu pride do najrazličnejših zabavnih situacij in kreativnih idej. Ko svoje mnenje izrazijo paleograf, arhivar, zgodovinar, literat in jezikoslovec, je včasih potrebno veliko truda, da se pride do zadovoljive rešitve.

Primeri rokopisov. (foto: osebni arhiv MM)

Kaj bi bili, če ne bi bili znanstvenica? Kakšne so bile vaše alternative ob vpisu na univerzo?

Razmišljala sem o študiju fizike, zanimala me je metereologija. Mislim pa, da bi uživala tudi kot cvetličarka.

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabili na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Če ne bi bilo nobenih omejitev, bi povabila kar nekaj ljudi. Vabila bi prejeli Margherite Hack, Nikola Tesla, Bill Watterson, Oliver Sacks.

Če bi imeli milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovali?

To je ogromno denarja, s tako vsoto je mogoče delati več let. Začela bi s kako interdisciplinarno raziskavo, ki bi združila znanstvenike vseh strok, povezanih z jezikom. Pred časom sem imela priložnost sodelovati pri raziskavi o vplivu večjezičnosti na spomin in rezultati sodelovanja ter nasploh način dela, ki povezuje več vej znanosti, me je navdušil.

Kaj boste počeli čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez pet let upam, da bom na postdocu, a možnosti in idej je veliko. Čez 40 pa ne vem, rada bi bila v Sloveniji.

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Zofijin svet.

Spletni dnevnik astronavtke Samanthe Cristoferetti, Avamposto 42.

S čim se zamotite in kakšne izgovore si izmišljujete, ko zavlačujete ali odlašate pri stvareh, ki jih morate narediti (članek, doktorat)?

Pravim si, da je za znanstvenika pomembna vsestranska razgledanost in da moram zavoljo širjenja obzorij početi še kaj drugega.

Kaj bi vam lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Več prave italijanske hrane in seveda stabilnejše delovno mesto.

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.