Meta PHoDcast zapisi 05: Kaja Stemberger, arheologinja

KAJA STEMBERGER (@Kaja_Stemberger) je doktorska študentka na oddelku za klasične študije na King’s College London. Področje njenega raziskovanja je rimska pogrebna arheologija, s čimer...

KAJA STEMBERGER (@Kaja_Stemberger) je doktorska študentka na oddelku za klasične študije na King’s College London. Področje njenega raziskovanja je rimska pogrebna arheologija, s čimer se je začela ukvarjati že v času dodiplomskega študija arheologije na Univerzi v Ljubljani. Ob študiju je delala kot pomočnica kustosinje za arheologijo v Gorenjskem muzeju, ko so postavljali stalno razstavo Prelepa Gorenjska. Pridobila je tudi licenco za turistično vodnico.

Za študij v Veliki Britaniji se je navdušila med Erasmus izmenjavo na Newcastle University. V Londonu sedaj na osnovi gradiva iz emonskih nekropol pripravlja doktorsko delo, v katerem se ukvarja z identiteto pokojnikov, pogrebnim ritualom in simbolnim pomenov predmetov. Pri tem med drugim ponuja alternativen pogled na odnos med rimsko in staroselskimi kulturami. Njen doktorski študij podpira Ad Futura – Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije. Je članica britanskega odbora društva V tujini izobraženih Slovencev (VTIS).

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Željo po delu v britanskem akademskem okolju sem imela že vsaj od Erasmus izmenjave 2011 na Newcastle University, ko sem prvič resnično izkusila, kaj pomeni argumentirano pisanje. Zakaj ravno London in zakaj ravno King’s College? Sem me je privedel pester niz dogodkov, ambicij in okoliščin, vezanih predvsem na zasebno življenje, seveda pa tudi poklicna želja. Kot velik ziheraš sem se čisto za vsak slučaj prijavila na šest angleških univerz. Sprejeli so me na vseh, na koncu pa sem se morala odločiti predvsem na podlagi finančnih zmožnosti (Cambridge in Oxford denimo terjata dokazilo, da si sposoben v trenutku vpisa plačati vsa tri oz. štiri leta študija) in mentorstva. Bolj kot uradne lestvice je za doktorske programe pomembno, s čim se ukvarja tvoj mentor, koliko študentov že ima in, kot sem ugotovila mnogo kasneje, do koliko virov imaš dostop. V tem pogledu sem imela srečo: program mi nadvse ustreza, v Londonu imam dostop do preko 28 specializiranih knjižnic, moj mentor, dr. John Pearce, pa ni le strokovnjak za pogrebno rimsko arheologijo, ampak tudi izvrsten pedagog.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Kot vsaka druga stvar tudi arheologija in zgodovina ne moreta zanimati vsakogar, njune pomembnosti pa – verjamem, da se strinjamo – ne gre zanikati. Ne nazadnje na njiju dostikrat gradimo osebno in narodno identiteto, in prav z identiteto se najbolj ukvarjam v svojem delu.

Emonske nekropole so v okviru rimskega imperija ena največjih do zdaj izkopanih pokopališč in temu primerno ponujajo ogromno materiala za preučevanje. Predvsem poskušam rekonstruirati identiteto pokojnikov na podlagi predmetov, najdenih v njihovih grobovih. Moje delo bi bilo sicer lažje, če bi imela na voljo naravoslovne analize kosti in drugega materiala (npr. izotopske analize), toda hkrati me njihovo pomanjkanje sili v poglobljeno upoštevanje številnih zgodovinskih, družbenih in kulturnih dejavnikov širšega konteksta. Pri tem se odpirajo vprašanja, na katera smo si v preteklosti tudi arheologi odgovarjali površno ali dogmatično, a so vse prej kot enostavna.

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Po eni strani s svojim delom v angleško govorečem okolju širim zavedanje o rimski arheologiji Slovenije, za katero po mojih izkušnjah predvsem britanski arheologi spričo bogatega gradiva hitro izkažejo precejšnje zanimanje. Po drugi strani je na svetu mnogo zbirk, ki prav tako kot emonska ponujajo le posredne podatke, metodologija za njihovo interpretacijo in razumevanje pa je še v razvoju.

Moje delo, kot rečeno, vključuje elemente različnih področij, končni namen pa je obravnavati vrsto ključnih vprašanj pogrebne arheologije, kot so razvoj pogrebnega rituala, širitev nekropol, simbolni pomen predmetov, romanizacija ipd. Debata o romanizaciji, tj. odnosu med rimskim in staroselskim prebivalstvom, burno poteka že vsaj 25 let, v zadnjem času pa postaja jasno, da smo v tem okviru zmotno imeli rimsko kulturo za homogeno ter preveč poenostavljeno gledali na njen odnos s staroselskimi kulturami. Emonske nekropole tudi v tem pogledu ponujajo ogromno gradiva in odlično izhodišče.

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten? 

Najbolj prijetni so trenutki, ko lahko predstavim svoje delo, zato sodelujem na konferencah, kadar le lahko. Najmočnejše vezi se pogosto stkejo v popoldanskih druženjih, recimo po predavanjih, simpozijih in podobnih dogodkih, ki jih organizirajo različna društva (v Londonu je eno izmed najpomembnejših in najstarejših The Society of Antiquaries of London oz. Londonsko antikvarsko društvo).

Levo: “Moj prvi prispevek na konferenci (ROMEC 2013, Köbenhavn).” Desno: “Predavanje na University of North Carolina (poletje 2015).” (Foto: osebni arhiv KS)

Neprijetno je, da včasih iz takšnega ali drugačnega razloga težko pridem do gradiva, ki bi ga pri delu potrebovala. Neprijetno je tudi, da sem pogosto neprespana, ker poskušam maksimalno izkoristiti čas, ki mi je na voljo. V mojem študijskim programu je razmeroma malo rednih predavanj, zaradi česar se včasih počutim nekoliko samotno, na srečo pa imam na oddelku nekaj dobrih kolegov, s katerimi se bodrimo ob kavi. Vsi se soočamo s popolno negotovostjo glede nadaljevanja kariere po študiju in ponovni selitvi v neznano, a včasih pomaga že zavedanje, da nisi edini s tovrstnimi problemi.

“Arheologov najboljši prijatelj.” (foto: Kaja Stemberger)

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Po mojih izkušnjah akademiki v Britaniji gojijo nekoliko drugačen odnos do stroke in drug do drugega, kot sem ga bila navajena iz Slovenije. Na začetku se mi je sicer zdelo, da se Britanci v glavnem le zelo sofisticirano prerekajo zaradi prerekanja samega, toda hkrati me je privlačilo, kako profesorji spodbujajo študente k izražanju mnenja. V splošnem prevladuje vzdušje, v katerem velja argument mnogo več kot avtoriteta. Vsi profesorji te kličejo po imenu in pričakujejo enako od tebe, niti v pisni komunikaciji ne zahtevajo uporabe nazivov oziroma jo celo zavračajo. Mentor te ne le vodi skozi učni proces, temveč ti pomaga razviti se kot akademik, usmerja te na konference, predavanja ipd. Pripravljen je prisluhniti tudi glede življenjskih težav in te usmeriti v pravo smer. Doktorskega študenta profesorji obravnavajo kot nekoga, ki vstopa v svet akademikov in postaja enak svojim mentorjem, zato so odnosi s profesorji zelo sproščeni, pogosto vemo drug o drugem veliko več kot le službene zadeve. V okviru našega oddelka (klasične študije) imamo vsako leto večerjo, ki jo priredi predstojnik oddelka na svojem domu. Tja je povabljeno vse osebje in vsi doktorski študenti. V tem sproščenem okolju se gradijo strokovne, pa tudi osebne vezi, ki so nedosegljive samo skozi strogo profesionalno interakcijo.

Tudi dodiplomski študij je v Veliki Britaniji zasnovan drugače kot pri nas: njegov glavni namen ni pridobivanje čim širšega sistematiziranega znanja, ampak naučiti se iskanja virov in argumentiranja. Britanskim diplomantom zato pogosto manjka širši pregled, in v tem oziru se mi je zdel moj dodiplomski študij v Sloveniji boljši. Zdi se mi, da sem s kombinacijo uspela odnesti najboljše od obeh sistemov.

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem. 

Večina ljudi ob besedi arheologija najprej pomisli na izkopavanja. Včasih je kdo razočaran, ko mu povem, da sama tega ne počnem – ukvarjam se z analizo in interpretacijo izkopanega gradiva. Večinoma delam na računalniku med kupi knjig.

“Predvidljivo nerazburljiva delovna miza.” (foto: Kaja Stemberger)

Vztrajno delo je prepredeno s trenutki navdušenja, ko uspeš udejanjiti načrt ali zamisel in se ti odprejo povsem nove možnosti in spoznanja. Še večje pa je navdušenje, ko te meseci in leta dela privedejo do želenega cilja in lahko rezultat predstaviš drugim. Zelo mi je v spominu ostal občutek ob otvoritvi razstave Prelepa Gorenjska, pri katere postavitvi sem sodelovala v času dodiplomskega študija v Sloveniji, ko sem delala v Gorenjskem muzeju.

7. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

To je definitivno eno od najtežjih vprašanj, in odkrito povedano ne vem. Najverjetneje bi se ukvarjala s specialno pedagogiko, kar sem ob vpisu na univerzo navedla kot drugo možnost, če slučajno ne bi bila sprejeta na arheologijo. Od malih nog sem si želela biti arheologinja. To prepričanje je v meni raslo tudi v stiku z drugimi ljudmi, dokončna potrditev pa je bilo potovanje v Egipt, kamor me je kot darilo za 18. rojstni dan napotila mati. Velik vpliv name pri izbiri rimske arheologije in tudi za nadaljevanje študija je imela ddr. Verena Vidrih Perko.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Vsekakor nikogar od »velikih in slavnih«. Bolj so mi pomembni ljudje, ki me učijo. kako biti človek, le oni se mi zdijo resnično veliki. Večinoma so bili tudi po poklicu učitelji in profesorji, v resnici pa več kot le to. V mnogo pogledih jih razumem šele zdaj, včasih sem se jih tudi vsaj malo bala. V osnovni šoli Manca Žibert Milovančev, v srednji Miha Šengelaja, Tina Pintar, dr. Gregor Pobežin in Sanja Hočevar, na fakulteti pa je name nesporno najbolj vplivala ddr. Perko. Ker jih ne vidim več pogosto, bi jih vse povabila na večerjo.

Najbolj me sicer omejujeta čas in razdalja, zato bi želela na večerji videti še mnogo svojih prijateljev, ki so bili v večini tudi učenci zgoraj naštetih, in seveda vse bližnje. Vsi imamo nekoliko do precej specifične in močne osebnosti, kar bi lahko pripeljalo do burnih debat in nestrinjanja, zato še dobro, da je večerja brez omejitev!

9. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala? 

Še naprej bi se ukvarjala z rimsko pogrebno kulturo. Zelo verjetno bi del denarja namenila za naravoslovne analize vzorcev, saj so nekatere tehnike precej drage (npr. izotopske analize), sredstva zanje pa le redko dostopna preko razpisov in projektov. Nekaj denarja bi vložila tudi v mednarodne projekte, zlasti v primerjave med različnimi najdišči. Definitivno bi del denarja namenila približanju dela in izsledkov arheologije splošni javnosti. Arheologija je delo z dediščino, ta pa ni last akademikov, temveč vseh ljudi. Podpirala bi dogodke v obliki razstav, predavanj, delavnic in eksperimentalne arheologije, ki pomembno prispevajo k temu, da čim več ljudi razume, kaj počnemo in kašno vlogo so različne (multi)kulture igrale v zgodovini.

10. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Iz arheologije sem vajena, da so stvari datirane na 25 let natančno, posamezna leta niso tako pomembna 🙂

Nekoč bi rada vsaj delno spet živela in delala v Sloveniji. Sploh zdaj, ko me ni tam, cenim njeno lepoto v smislu narave, arhitekture, kulture in nekaterih naših navad – ljubo mi je na primer sproščeno posedanje ob kavi v stari Ljubljani. Pogrešam seveda tudi to, da ni do nikamor daleč in da ne traja več kot eno uro do centra mesta. Predvsem pa vem, da nikoli ne bom mogla preseliti vseh prijateljev in družine. Po drugi strani me od Slovenije odvrača družbena in politična klima.

Upam, da bom lahko po končanem študiju nadaljevala akademsko kariero, imam pa tudi nekaj idej za bolj komercialne projekte. Vsekakor ne verjamem v življenje, v katerem zaradi dela ni prostora za nič drugega. Upam, da bom uspela najti zdravo ravnotežje že v naslednjih 5 letih, da si bom čez 40 let lahko za to hvaležna.

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Sem velika ljubiteljica znanstvene fantastike v vseh oblikah in medijih. Občasno se sproščam z legendarno računalniško strategijo Starcraft. Od filmov bi recimo izpostavila Tomorrowland: v fiktivnem svetu filma se pojavi zelo močna potreba po ustvarjenju vzporedne realnosti, v kateri lahko znanost deluje neodvisno od politike, da lahko sploh ustvarja in se razvija. Mojster družbene kritike je bil tudi nadvse cinični in neposredni komik George Carlin, znan tako po knjigah kot po živahnih nastopih. Terry Pratchett mi je od pisateljev blizu zaradi satirične obravnave akademskega sveta (Nevidna univerza).

Kljub precej dobrim knjigam, ki sem jih prebrala v zadnjem času, pa mi ni šla nobena tako zelo do srca kot Poletje je dalo na glavo klobuk. Meni pomeni predvsem dve stvari. Prva je, da je lahko razvoj boleč, pa to še ni dovolj dober razlog za prenehanje. Druga pa je, da lahko že en sam človek premika meje, tudi tega, kar si je predstavljal kot možno.

Kaja Stemberger (foto: osebni arhiv KS)

 

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Najraje bi rekla, da nikoli ne zamujam in zavlačujem, vendar bi bila to debela laž. Ko razlagam prijateljem in kolegom, da imam bolj malo predavanj, vedno sledi vprašanje: »Ja kaj pa počneš potem?«

Idealno bi vsaj 5-6 ur na dan posvetila samo doktoratu, ki ima pred vsem drugim nesporno prednost, saj ga moram končati v skladu spogoji in roki štipendije Ad Futura. Poučevanje, pisanje člankov, udeležba in predavanje na konferencah (vse obvezni del študija) ter organiziranje različnih delavnosti znotraj študentskega doma, univerzitetnih društev in društva VTIS v teh 5-6 ur niso všteti, a moram za njih tudi najti čas, da o zamudnem prevozu sploh ne govorim. Nemalokrat se mi zgodi, da se vsi mogoči roki nagnetejo na kup, povrhu včasih pride še kakšen prehlad, in tako izgovorov kljub temu, da zvenijo neumno, nikoli ne zmanjka.

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Najbolj pošten in najmanj realističen odgovor bi bil: naprava za teleportiranje. Ta bi omogočala dneve delovno preživljati v Londonu, jutra in večere pa z bližnjimi in prijatelji v Sloveniji. Blagodejna bi bila tudi za moj bioritem, ki trpi ob vsakem obisku Slovenije in ob vsaki vrnitvi v London, pa tudi občutka ne bi imela, da moram vsakič doma nadoknaditi vse zamujeno. Če bi si lahko tako organizirala dneve, bi si verjetno delovni teden skrajšala s sedmih dni na šest, kar bi že samo po sebi bilo veliko olajšanje.

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.