Meta PHoDcast zapisi 03: Pina Sadar, antropologinja

PINA SADAR (@pinasadar) je doktorska študentka antropologije na Univerzi v Durhamu v Veliki Britaniji, kjer je tudi magistrirala z odliko. Pred tem, v času...

PINA SADAR (@pinasadar) je doktorska študentka antropologije na Univerzi v Durhamu v Veliki Britaniji, kjer je tudi magistrirala z odliko. Pred tem, v času študija na Fakulteti za družbene vede, kjer je diplomirala iz kulturologije, je bila tudi na študijski izmenjavi na Univerzi Anadolu v Turčiji. Delala je na izobraževalnih in raziskovalnih projektih povezanih z raznimi civilnodružbenimi organizacijami in mednarodnimi institucijami, med drugim za Evropski Parlament, Evropsko Komisijo in Združene narode.

Kot novinarka piše za razne tiskane in predvajane medije, bila pa je tudi aktivistka organizacije European Youth Press. Njeno doktorsko delo, etnografska študija muslimanske prakse pokrivanja in zakrivanja v Veliki Britaniji, je trenutno v zaključni fazi, zato se je iz Durhama preselila v London, kjer dela za Victim Support , organizacijo za pomoč žrtvam nasilja.

Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Že med dodiplomskim študijem sem prvoosebno izkusila, kako pomembna in dragocena je izkušnja študija v tujini. Kulturni vplivi se odražajo v različnih metodoloških pristopih, teoretskih smernicah in vsesplošnem načinu dela, in izpostavljenost tem eklektičnim vplivov je za akademike nepredstavljivega pomena. Po letu študija v Turčiji sem se odločila, da akademske sfere za slovenskimi mejami raziščem tudi med magisterijem. Iskala sem predvsem institucije, na katerih poučujejo posamezniki, katerih znanstvena kariera navdihuje moje akademsko delo, hkrati pa sem gledala tudi na priznanost univerz (t. i. ranking). Ko sem se leta 2010 odpravila na Univerzo v Durhamu na severu Anglije, sem bila prepričana, da bom ostala samo eno leto, udobni raziskovalni pogoji pa so me v idili “harrypotterske” univerze zadržali skoraj pet let.

Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Politični islam, islamofobija, domnevno zatiranje muslimanskih žensk ter presečišča med religijo in politiko iz medijev kričijo na vsakodnevni ravni – še posebej v trenutni anti-muslimanski klimi, ki sta jo po Evropi razširili Islamska država in begunska kriza. Popularnosti tovrstnih tem navkljub pa žal ostaja veliko pisanja omejenega na poenostavljene domneve in popačene stereotipe. Moje doktorsko delo o muslimanskih praksah pokrivanja in zakrivanja v veliki meri naslavlja tovrstne medijske in politične mite ter jih izprašuje iz zornega kota muslimanskih žensk samih. Zdi se mi, da je alternativni vpogled v razvpito temo zanimiv in pomemben za širšo publiko, ki pogosto nima neposrednega stika z ženskami v osišču debat.

Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Upam, da bo doktorsko delo prispevalo predvsem k področju antropologije migracij in multikulturalizma z aktualno študijo primera, ki je pogosto predstavljena kot izziv sodobnih pluralnih družb. Hkrati upam, da bo imelo delo tudi praktične implikacije. V številnih evropskih državah so že uvedli prepoved zakrivanja obraza in zakon utemeljili s površnimi raziskavami, ki so ignorirale glasove žensk v jedru polemik. Podrobnejše raziskave o tovrstnih temah so zato močno potrebne.

Pina Sadar na simpoziju Muslims in the UK and Europe na Univerzi v Cambridgeu. (foto: osebni arhiv)

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najbolj mi je všeč dejstvo, da sem kot antropologinja neprestano v stiku z zanimivimi zgodbami in ljudmi, bodisi z ženskami, ki sodelujejo v moji raziskavi, bodisi z drugimi antropologi, ki preučujejo človeški obstoj v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti; v naši bližini in v najbolj oddaljenih koščkih sveta. Hkrati mi je izredno blizu poučevanje. Ideja ustvarjanja in posredovanja znanja me redno žene naprej, ko je motivacija v kritičnem rdečem območju.

Čeprav antropologijo zanimajo ljudje, pa je žal velik del raziskovanja obsojenega na delo v izolaciji knjižnic in pisarne. Hkrati me pogosto nervirajo počasni obrati akademskega dela. Okoli nas se vsak dan dogajajo stvari, ki kličejo po analizah, akademski procesi pa za njimi sopihajo z nekajmesečno zamudo. Objava znanstvenega članka ponavadi vzame dobro leto, odobritev novih raziskav pa pogosto še veliko dalj časa.

Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Žal raziskovalnih razmer v Sloveniji ne poznam dovolj dobro, da bi lahko komentirala, saj nimam neposrednih izkušenj z delom v slovenskih znanstvenih institucijah. Očitna razlika je predvsem v velikosti. Proračuni vodilnih britanskih univerz so občutno večji od slovenskih, kar se seveda odraža v pogojih za delo – v večjih projektih, opremi, kadrih …

 Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Fotografija je bila posneta lani med snemanjem dokumentarnega filma o temi mojega doktorskega dela. Nekaj mesecev smo z ekipo potovali po Angliji in snemali intervjuje z muslimanskimi ženskami, ki nosijo hidžab, in aktivno krojijo britanske trende na področju mode, športa, politike in znanosti. Intervjuvali smo na primer profesionalno nogometno trenerko, vodilno aktivistko proti obrezovanju žensk in modno oblikovalko, ki ustvarja za številne priznane urbane blagovne znamke. Razmišljati o raziskavi s popolnoma različnega metodološkega zornega kota je bil izredno zanimiv proces, timsko delo pa dobrodošla popestritev poprejšnjega solističnega terenskega dela.

Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Akademska kariera mi nikoli ni bila edina (niti prva) izbira. Trenutno sem zaposlena v večji britanski organizaciji, kjer kot vodja izvajanja storitev teoretskemu znanju izrisujem otipljive praktične rezultate. Hkrati poskušam redno negovati svojo mladostniško ljubezen do novinarstva z objavljanjem člankov in sodelovanjem v različnih medijskih projektih. V prihodnosti stremim predvsem h kariernim možnostim na presečišču omenjenih področij.

Pina Sadar na podelitvi magisterija na Univerzi v Durhamu. (foto: osebni arhiv)

Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

Kot sem ravno omenila, me zanimajo družbeno angažirane raziskave s praktičnimi implikacijami. Privlačna mi je ideja tako imenovane participatorne akcijske metode (participatory action research), ki se – kot namiguje ime – osredotoča na aktivno sodelovanje udeležencev in akcije, ki vodijo v vidne rezultate. Raziskave ne vodi znanstvenik ali skupina znanstvenikov, temveč skupine, ki se jih teme neposredno dotikajo. Udeleženci skupaj z raziskovalci ustvarjajo raziskavo, ki sveta ne poskuša zgolj razumeti, temveč ga tudi spremeniti v dobrobit udeležencev. Družboslovje je pogosto izpostavljeno kritikam na podlagi neuporabnosti; omenjeni raziskovalni format poskuša doseči nasprotno z izpostavljanjem “uporabnih” elementov družboslovja. V želji po ustvarjanju raziskav takega tipa na področju nasilja nad ženskami si trenutno nabiram izkušnje v tretjem sektorju – na prvi bojni liniji. Upam, da se praktične izkušnje in teoretična znanja kmalu združijo v novem projektu. Zadovoljna bi bila tudi z manj kot milijon evri …

Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

V zadnjih petih letih je bilo življenje izredno nepredvidljivo in skoraj vsako leto je prineslo povsem nove začetke v vseh možnih oblikah. Tako si ne upam zapisati nobenih prerokb o naslednjih petih letih, kaj šele štiridesetih! V zadnjih letih sem identificirala področja, ki so mi pomembna in katerim bi rada ostala zvesta več kot 5 in 40 let. Predvsem družbena enakopravnost in nasilje se stalno vrtita v osišču mojih zanimanj, načini, kako jih naslavljam, pa se redno spreminjajo. Tako si upam trditi, da bom nekaj podobnega počela tudi čez nekaj let, bodisi v kontekstu univerze, kakšne organizacije ali medija.

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Za protiutež nenehnemu bombardiranju z negativnimi begunskimi novicami se trenutno rada vračam k prebiranju poezije Warsan Shire, ki že leta ostaja ena mojih ljubših britanskih pesnic mlade generacije. Pred kratkim me je navdušila tudi knjiga Stitched Up!, ki se zazira v bleščeči svet mode skozi anti-kapitalistično lečo,za vse, ki bi se radi zelo na hitro spoznali z delom kulturnih antropologov, pa rada priporočam simpatično knjižico Socialna in kulturna antropologija: Zelo kratek uvod, ki je prevedena tudi v slovenščino.

Med intervjujem sem večkrat omenila pomembnost angažiranega raziskovanje, zato bom za spletno stran priporočila The Conversation – medij, ki aktualno dogajanje po svetu vpenja v akademske okvirje (in za katerega občasno pišem tudi sama). Za vse, ki jih zanima nasilje in filozofija Frantza Fanona priporočam ogled izvrstnega filma Concerning Violence, kar se tiče podcastov pa poleg Metinega čaja poslušam podcaste iz mreže Apparatus, ki pogosto naslavljajo tudi teme, zanimive tudi za nadebudno znanstveno poslušalstvo Meta PHoDcasta.

S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Rada pišem novinarske članke, poučujem, sodelujem v različnih nevladnih organizacijah, plešem, potujem, organiziram akademske in neakademske dogodke … Čeprav najdem nešteto razlogov, ki z leti postajajo samo še bolj prepričljivi (predvsem za mentorici), pa ugotavljam, da je doktorat verjetno najboljša vaja v samodisciplini in organizaciji časa.

Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Nedvomno dolgo potovanje. Večkrat kar tako gledam za lete in ponudbe na internetu in upam, da kmalu dobim priložnost za klik na gumb ‘buy’.

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)

Avtorja rubrike sta LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Vsak četrtek.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in si privoščite tudi ostale epizode.