Meta PHoDcast po 20. epizodah – kje smo bili in kam naprej

Prihaja pomlad, najstrašnejši letni čas. Čutim ga, kako se plazi med nas – kako porogljivo sonce steguje svoje žarke proti skrajnemu roku za oddajo...

Prihaja pomlad, najstrašnejši letni čas. Čutim ga, kako se plazi med nas – kako porogljivo sonce steguje svoje žarke proti skrajnemu roku za oddajo doktorata. Pomlad je namreč čas, ko se večini mladih raziskovalcev izteče (prva) pogodba o delovnem razmerju, čas, ko se večina bori za vsaj par mesecev (neplačanega) podaljška roka za doktoriranje, čas, ko se eksistencialna kriza živahno dopolnjuje s histeričnim vpitjem na računalnik, ko skrivnostno izgine verzija doktorske disertacije z vnešenimi popravki iz prejšnje iteracije. Pomlad je čas, ko zabubljeni med članke pišejo vrstice razprave, čas, ko trepetajo pred neosebno grožnjo brezimnih recenzentov, ki bodo morda zavrnili njihove članke, čas, ki ga je premalo.

Povem vam, kar je jasno vsem, ki so kdaj spomladi imeli opraviti s skorajšnjimi doktorji znanosti: “Nimam časa, ne morem niti začeti razmišljati o tem, pusti me, skušam preživeti do konca aprila.”

Če gojite sanjave iluzije o brezskrbni umaknjenosti akademskega duha, je čas za streznitev – to je krut svet, kjer je rok za oddajo vedno včeraj, kjer pritisk veleprojekta zatre človeškost in kjer poleg vsega sodelovanje pri treh projektih in dveh predmetih uniči zadnje upe, da bo kdaj konec.

In kjer prav gotovo (“Hvala za vabilo, super ideja, podpiram itd.”) nihče nima časa za Meta PhoDcast. Nisem sarkastičen – samo slikovit v opisu občutka, ki zdaj zajema veliko mojih potencialnih sogovornikov. Spoštujem to, razumem jih in nikakor nisem pokroviteljski do njihove stiske. V svojem gospodinjstvu sem šel dvakrat skozi kalvarijo neštetih serij popravkov, knjižničarskih pregledov in vedno nepopolnih obrazcev. Od spodbujanja članov komisije, naj vendar pregledajo disertacijo, do končno napačno napisanega datuma lastnega zagovora v javnem vabilu sodelavcem. In nekateri so v zosu bolj kot drugi: tu je še podzvrst raziskovalk, ki se ravno vračajo s porodniške nekoliko dezorientirane, z begavim pogledom in s še večjim strahom, da med plenicami in kašicami ne bodo uspele pravočasno dokončati raziskave. In tu so mladi očetje s podočnjaki do kolen, ki v kratkih pogovorih med kosilom ob skrbi, da ne bodo uspeli z objavo v želeni reviji, razpravljajo o razliki med diski in V-breaks za otroški voziček.

(foto: Thomas Hawk via Flickr)

Zato pričakujte, da bomo kdaj čisto rahlo odstopili od začrtanega ritma ene oddaje na teden. In zato velja toliko večja zahvala tistim, ki so v zadnjih desetih epizodah odlično igrali brezskrbne mlade znanstvenike. Spraševali smo se o anketnih vprašalnikih in delovanju kratkoročnega spomina. Pogovarjali smo se o materialih, ki spodbujajo rast nove kosti, ki iz toplote ustvarjajo električno napetost in ki nastajajo v vročini livarskih peči. Govorili smo o popotovanju tablete skozi človekova čreva, o poteh ribjih populacij med dravskim in soškim povodjem, o skrivnostni poti svetega grala od Jeruzalema do francoskih rokopisov 13. stoletja. Razmišljali smo o zdravju skozi prizmo družinske medicine in indijske joge ter kognitivne znanosti in kitajskih borilnih veščin.

In seveda gremo naprej: čakajo nas vsaj še pravniške zagate, težke kovine v sendviču, genetika enoceličnih gliv, management človeških virov in estetika indijskih epov. Če vam je všeč, kar delamo, nas podprite: (samo)predlagajte nove sogovornike, povejte prijateljem za naš projekt in se navdušujte z nami nad znanostjo slovenskih mladih raziskovalcev.

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih vtisih ter poslušajte ostale epizode.