Meta PHoDcast 158: Maša Zupančič, biologinja

Z Mašo Zupančič o (strupenih) cianobakterijah. #MetaPHoDcast   Maša Zupančič raziskuje v sklopu doktorskega študija na Oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka na...

Z Mašo Zupančič o (strupenih) cianobakterijah.

#MetaPHoDcast

Maša Zupančič raziskuje v sklopu doktorskega študija na Oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, na doktorski študij pa se je vpisala v okviru interdisciplinarnega programa Bioznanosti Univerze v Ljubljani.

Mašo je že od začetka študija biologije zanimalo varovanje okolja. Motivacija za delo na področju varovanja okolja jo je vodila skozi zaposlitev v genetskem laboratoriju na Kmetijskem inštitutu in magistrski študij v programu Ekotehnologije na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana do raziskovanja cianobakterij. S to temo se je prvič seznanila že v sklopu raziskovalnega dela za magistrsko delo. 

Cianobakterije so prokariontski organizmi, ki jih lahko, če se razrastejo, v okolju vidimo kot zelene gošče na površinskih vodah in na morju, prisotne pa so tudi na kopnem – v tleh, na zidovih, skalah in podobno.

Cianobakterije so pomemben del ekosistema, saj izvajajo fotosintezo in tako iz okolja vežejo toplogredne pline in proizvajajo kisik. A imajo za ljudi in živali tudi negativne lastnosti, saj nekatere vrste proizvajajo toksine.

V raziskovalni skupini, katere del je Maša, preučujejo, kje in kdaj se cianobakterije pojavljajo, kako se njihova pojavnost spreminja skozi sezono, kje najdemo strupene cianobakterije in podobno. Posebej se posvečajo tudi razvoju metod za spremljanje cianobakterij. V prihodnosti želijo vzpostaviti sistem za zgodnjo zaznavo tveganja za prisotnost cianobakterij in njihovih toksinov.

Po besedah Maše lahko cianobakterije spremljamo in določamo njihove vrste s pomočjo mikroskopije ter genetskega sekvenciranja. S temi podatki lahko tudi pridobimo okvirne informacije o tem, ali gre za vrste cianobakterij, ki bi lahko proizvajale toksine. Za bolj zanesljivo preverjanje strupenosti in za določanje toksinov uporabljajo različne kemijske metode ter spremljajo prisotnosti genov, ki zapisujejo toksine v samih bakterijah. Molekularni testi so za nekatere skupine cianotoksinov že zelo dobro razviti, pri drugih skupinah pa nas čaka še nekaj dela. Ravno to je del Mašinega doktorskega raziskovanja, eden izmed njenih ciljev je razviti nov test za manj raziskane cianotoksine, ki pa so lahko zelo strupeni.

Poleg samega razvoja novih metod za spremljanje cianobakterij je Maša del doktorata namenila tudi podrobnejšemu spremljanju cianobakterij pri nas in v alpskem prostoru. Tako je spoznala, da so strupene cianobakterije pri nas bolj razširjene, kot je bilo znano do sedaj. Poleg tega so ugotovili tudi, da so poleg dobro znanih gošč na površini vode strupene cianobakterije precej razširjene tudi v biofilmih, ki nastajajo na kamnih ali rastlinah v vodi.

Če bi radi bolj od blizu spoznali svet cianobakterij, si oglejte projekt ciano.si, pri katerem sodeluje tudi Maša. Na tej spletni strani lahko najdete zanimive informacije o cianobakterijah in spremljate interaktivni zemljevid o njihovi razširjenosti. Pri samem projektu lahko tudi sodelujete kot občanski znanstveniki in znanstvenice. Če v kakšnem vodnem telesu zaznate goščo cianobakterij, lahko na portal ciano.si naložite sliko in o tem obvestite raziskovalno skupino na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Oni bodo ocenili, ali lahko gre za cianobakterije, po potrebi odšli na teren, preverili njihove vrste in strupenost ter ocenili tveganje za živali in ljudi zaradi cianotoksinov. 

V pogovoru omeniva tudi, kakšen vpliv bodo imele na razširanje cianobakterij podnebne spremembe.

Maša doktorskim študentom in študentkam priporoča uporabo orodja za shranjevanje in urejanje bibliografij Zotero. Za usklajevanje svojih nalog in dela uporablja točkovni dnevnik (Bullet Journal), ki ga ima v digitalni obliki v aplikaciji Notion. 

V branje predlaga knjige Rojeni za tek Christopherja McDougalla, Morda pa se moraš z nekom pogovoriti Lori Gottlieb in Slaba znanost Bena Goldacrea. Posluša pa tudi podkast Ologies in slovenske podkaste o znanosti; v pogovoru omenja Odbita do bita in Frekvenco X.

Maša pravi, da stres premaguje tako, da ima poleg doktorata tudi druge hobije in zanimanja. Doktorskim študentkam in študentom priporoča, naj štiri leta doktorskega študija izkoristijo tudi za čim različnejše raziskovalne in delovne naloge ter sodelovanje v različnih raziskovalnih skupinah, saj tako najlažje spoznaš, katero delo ti najbolj ustreza.

———–

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

Nastajanje podkasta v letu 2023 finančno podpira ARIS, Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.